Nočna mora

Paul Wenninger si je v Grozljivi dolini (Uncanny Valley, 2015), animaciji v tehniki pikselacije, otežil življenje – zadal si jo je posneti v dolgi kader-sekvenci s prikritimi rezi med sekvencami; v stilu Vrvi (Rope, 1948) ali Birdmana (Birdman or [The Unexpected Virtue of Ignorance], 2015). Ker Wenninger  animira ljudi, animirani film vizualno spominja na igranega.

Ali je cilj pikselacije res vtis čistega gibanja, s čimer bi se animacija vizualno približala izgledu igranega filma? Gibanje, ki ga ustvarja Wenninger, ni čisto, niti se ne zdi, da bi moralo biti.

Vojščaka – protagonista Grozljive doline – ob premikih rahlo trzata, trzanje pa se kasneje stopnjuje in pojavi celo ob njunem mirovanju, kar temelji na postopnem duševnem razkroju, ki ga povzroči grozljiva vojna izkušnja. Gladko pa se zdi gibanje kamere, ki ne le da leti po zraku, temveč se vrti in obrača ter tako v središču bojišča, obleganega z vseh strani, spretno išče nekonvencionalne snemalne kote in kompozicije.

Strašljivost bitke v Grozljivi dolini v večji meri temelji na zvočni podlagi. Avtor podob ne podloži z realističnim zvočnim odtisom bitke, temveč iz palete možnih zvočnih učinkov premišljeno izbere le nekatere in jih nato ob primernih trenutkih poudari ali utiša. Sprva so v ospredju zvoki bombnih eksplozij in streljanja, proti koncu pa jih preglasijo sintetični, nedoločljivi zvoki, ki odslikavajo neprisebnost, delirij vojščakov. Vojna največje žrtve terja po svojem koncu – eden od vojakov se huje poškoduje in pristane v bolnišnici, drugi pa sedi poleg njega in se živčno ziba. Vojna ju bo spremljala še dolgo časa.

Mračnost in hrup bojišča na koncu zamenjata svetlost in tišina v muzeju, kjer v hermetično zaprti izložbi pristaneta figuri vojščakov. Ogledujejo si ju mladi pari in družine, ki so varni pred morasto izkušnjo eksponatov za steklom. Niso je izkusili in se ne zavedajo, kaj pravzaprav pomeni. Vojna vsaj v tem filmu tako ostane neprepustno zaprta med štiri steklene stene.