Proces prilagajanja

Po besedah francoske avtorice filma Ahmad in Barbika (2017) Julie Minet je bila prvotna ideja za film o sirijskem beguncu, ki enkrat na teden postane frizer, popolnoma drugačna od končnega filma. Sprva je želela Ahmadovo zgodbo predstaviti s pomočjo več strank, a jo je že prva tako pritegnila, da je pogovor med stiženjem starejše gospe, samooklicane Barbike, postal jedro nastalega filma. Prav tako je bila prvotna zamisel mišljena kot reklama, ki bi jo lahko Ahmad uporabljal za lastno promocijo.

Avtorica Ahmada predstavi skozi dinamičen dialog, med katerim ga Barbika izprašuje o razlogih za njegov pobeg iz Sirije, njegovih pogledih na Slovenijo in možnostih za prihodnost. Pogovor poteka v slovenščini, saj se, kot omeni v filmu, Ahmad uči jezika in želi v Sloveniji tudi ostati. Teme menjavata hitro in k njim pristopata s humorjem, iz življenja sta pripravljena izvleči, kar le lahko. Ritem njunega pogovora narekuje dinamična, razigrana montaža.

Kamera se osredotoča predvsem na Barbiko, njen način govora in obrazne geste, ki odkrivajo Ahmadov svet. Barbika za vse vojne okrivi Američane. Ahmad pa le preprosto pove, da so vse vojne slabe.

Ahmad je Sirijo zapustil zaradi vojne in po dolgi poti prispel v Slovenijo, kjer je srečnejši. V filmu pove, da mu grozi premestitev na Hrvaško, od koder ga lahko premestijo v Turčijo. Julie Minet pa ni edina avtorica, ki jo je pritegnila Ahmadova zgodba, saj se o njem snemajo še trije filmi.