Nova nota v sto let starem filmu

Ko je elektronsko glasbena skupina Air leta 2011 začela delati na projektu uglasbitve Mélièsovega filma Potovanje na luno (Le voyage dans la Lune, 1902), je bila primorana prevzeti nekakšno odgovornost. Ukvarjali so se s filmom, ki je bil ustvarjen z namenom, bil je produkt Mélièsove kritične misli. Kaj je avtor želel sporočiti, razkrivajo njegova dela samo do neke mere. Nastala so na samem začetku filmske umetnosti, torej le redko vsebujejo besede (razen pri nekaterih mednapise), ki bi pomagale pri določanju idej in kritiške naravnanosti dela.

Projekt Air predstavlja drzen podvig in dodaja filmu novo raven. Izurjena glasbenika, člana skupine Nicolas Godin in Jean-Benoît Dunckel, sta že mnogokrat ustvarila glasbo za sodobne filme, kot so na primer Deviški Samomori (The Virgin Suicides, 1999), Izgubljeno s prevodom (Lost in Translation, 2003) in Marie Antoinette (2006). Glasba, ki je bila v preteklosti uporabljena za živo spremljavo Poleta na luno, je bila zabavljaška, poenostavljena in repetitivna, od česar se je Air odmaknila in še poudarila kritično plat filma. Potovanje na luno postreže s posebnimi učinki, ki se v filmu pojavijo prvič (Méliés je bil mojster iluzije na filmu kot tudi v gledališču), in postavi ogledalo družbi tistega časa.

Elektronska zvočna kulisa usmeri k novemu doživetju dela. Zdi se, da nemi film dopušča več možnosti interpretacije, nova spremljava spremeni dogajanje do te mere, da se zgodba odvije drugače. Razlogi, zakaj so znanstveniki oz. čarovniki zgradili raketo, lahko pričajo zgolj o radovednosti ali pa predstavljajo način, kako človek antropocentrično zavzema svet okoli sebe.