»Obvaruj nas pred nekom, ki nam bo naročil, kaj naj delamo.«
Pogovor z Miho Hočevarjem
Hočem torej reči, da je danes več avtorjev, avtoric, ki svoje prve korake naredijo s skromnejšimi sredstvi, hkrati pa so tehnično in obrtno na nivoju, da so lahko njihovi filmi prikazani tudi na nacionalnem festivalu. To je prednost, ki jo danes imamo vsi.
Miha Hočevar
Ostrenje pogleda: Ste si na letošnjem Festivalu slovenskega filma ogledali veliko filmov?
Miha Hočevar: Da. Trudim se, da bi tu videl čim več filmov, saj mi v Ljubljani, ko filmi pridejo v distribucijo, po navadi zmanjka časa. Všeč mi je zgoščenost, ki jo festival ponuja. A če se me film zares dotakne, kar sicer ni ravno pogosto, ne drvim takoj na ogled naslednjega, temveč raje uživam v trenutku. Letos se me je dotaknilo kar nekaj filmov … recimo celovečerni dokumentarni film Vida Hajnška Konec (2017), ki pa zaradi omejenosti selektorjev ni bil uvrščen v tekmovalni program, čeprav bi tja vsekakor sodil. Pa Playing Men (2017) Matjaža Ivanišina, Ivan (2017) Janeza Burgerja ter še nekaj drugih.
Kaj vas je navdušilo pri omenjenih filmih? Je v njih kaj takega, kar je skupno vsem, ali je vsak zgodba zase?
Prepričala me je iskrenost in originalnost; avtorstvo. A ne avtorstvo z veliko začetnico, kot to besedo mnogokrat radi zlorabljajo. Cenim drugačnost pristopa. Ivanišin, Hajnšek … Burger s svojo totalnostjo, v smislu, da je vsak igralec, vsak kader stoodstoten. Vsak film ima nekaj posebnega. Pritegne me nekaj živega, iskrenega, kar prihaja iz človeka, ne iz okolja, ki ga narekuje trg ali pa smernice kritikov in gledalcev. Da gre za nekaj, kar daš iz srca. In seveda, da je film produkt obrtnega znanja, ki je predpogoj, da ga narediš.
Ali zaznavate kakšne trende v slovenskem filmu, recimo pri mladih ustvarjalcih? Kam se obračajo starejši?
To me ne zanima. Trend je medijska oznaka. Mediji bi radi imeli trend, da se lahko nekam ‘obesijo’. Podobno kot ‘zvezdičarji’ – štiri zvezdice in vsi drvijo [v kinodvorane]! Trendi, moda, smernice … že obrtne zapovedi so nekaj, kar moramo kršiti, potem ko jih spoznamo. Zato ne bi uporabljal besede trend. Opažam, da se je naša stroka, srenja, filmska druščina zelo povečala. Več nas je; prihajajo mladi, stari pa k sreči ne odhajajo oz. še ne odhajamo. Ni medgeneracijskega razkola, ki bi ga nekateri radi sprožili, saj se zavedamo, da smo vsi v majhnem bazenu, in da se, vsaj kar se tiče financ, vsi prerivamo okoli zelo majhnega korita. Zavedamo se, da se ne gre za posameznika. Vsi smo skupaj. Celotna stroka, od najmlajših do najstarejših, se tega vse bolj zaveda. Skupaj potem pritiskamo na tiste, ki odločajo o naših usodah v smislu financ in ostalih zakonskih, birokratskih okvirjev, da se razmere za vse izboljšajo. Vidimo pa, da se posname veliko filmov. Hvala okoliščinam, da razvoj tehnologije omogoča lažji vstop v svet filma. Ni več tako kot včasih, ko smo morali čakati na kamero ali pa si se vpisal na AGRFT, ker drugače tehnika sploh ni bila na voljo. Imeli smo super osmičke, ki so danes na ravni kamer mobilnih telefonov.
Hočem torej reči, da je danes več avtorjev, avtoric, ki svoje prve korake naredijo s skromnejšimi sredstvi, hkrati pa so tehnično in obrtno na nivoju, da so lahko njihovi filmi prikazani tudi na nacionalnem festivalu. To je prednost, ki jo danes imamo vsi. Tudi jaz, ki sem že posnel nekaj filmov, se lahko zatečem k alternativnim pristopom in naredim nekaj tudi brez oz. z manj denarja. Res je, da je treba od filma tudi živeti. To je navsezadnje naš poklic. Ni hobi, ni amaterizem, kar je sicer lepa in zlorabljena beseda, in to je treba razumeti. Daljše filme se namreč lahko snema tudi po več let. Dokumentarec Družina (2017) Roka Bička je nastajal več kot deset let. Financiranje je na drugi strani omejeno na dve leti. Država pravi: ‘Če smo ti dali denar, moraš film dostaviti dve leti po dnevu podpisa pogodbe.’ To onemogoča določene pristope, kar je velika krivica. Že pri igranem celovečernem filmu, kjer je projekt lahko premišljen do potankosti, je režiser odvisen od marsikaterih faktorjev – potrebno je zbrati denar, vreme mora biti ugodno, igralci morajo biti prosti … časa pa je na voljo le za dve leti. Sliši se zelo veliko, a v resnici to ni prav dosti.
Je kvaliteta filmov zaradi vse večje dostopnosti kamer in opreme padla?
V splošnem je težko reči. Odvisno do primera do primera. Nekaterim se zdi dovolj, da snemajo samo s telefonom na način ‘bomo že’. In res, kamera niti ni tako važna. Seveda je dobro, če je čim boljša, ampak bistveno je tisto, kar je pred njo. Igralec mora biti dober, ne more biti kar nekdo, čeprav so lahko tudi naturščiki talentirani. Pa dekor, luč. Kaj boš naredil, če sonce žge z ene strani, na drugi pa so oblaki? Noben telefon ali kamera ne bosta pomagala pri prevelikem kontrastu, ko bi potreboval več tisoč vatov svetlobe, ki pa je nimaš. Kvaliteta se ni zmanjšala. Še vedno je odvisna od tistega za in pred kamero. Za vsakim filmom stoji ekipa talentiranih ali netalentiranih. Tudi netalentirani lahko namreč nekaj posnamejo, če so pripravljeni poslušati talentirane.
V filmski teoriji se vse bolj uveljavlja izraz svetovni film. Izraz »nacionalna kinematografija« se v zapisih vse manj uporablja. Kako kot filmski ustvarjalec gledate na prepoznavnost v lastni državi? Koliko ste od tega odvisni in ali lahko sploh govorimo o svetovni prepoznavnosti?
To je kot politična korektnost. Meni gre politična korektnost za vsako ceno nekoliko na živce. Da so vsi filmi multinacionalni …
Mislili smo bolj v smislu, da nimajo oznake slovenski film. Da posnamete »zgolj« film.
Ne vem. Sam uporabljam izraz slovenski film, ker si že dolgo časa prizadevam, da bi se znebili slabšalnega prizvoka, da je slovenski film nekaj slabega. Ne, jaz sem ponosen in konec koncev sem Slovenec – ne tak, da bi umiral od nacionalne zavesti, ampak ko recimo zmagamo v košarki [slovenska košarkarska reprezentanca je prejšnji večer premagala špansko z rezultatom 92:72] pa ‘padem dol’ od veselja. Ne bom dvigoval roke v zrak samo zato, ker sem Slovenec. Zadovoljen sem s tem, kar sem in kjer smo. Ne smemo pa biti zadovoljni s tem, kako nas upravljajo. Vsak bi moral pomesti pred svojim pragom, poskrbeti za svoj vrtiček, ograjo malo znižat.
Se vam zdi, da je ta oznaka slovenski film v zadnjih letih vendarle izgubila izrazito negativno konotacijo?
Ko ljudje slišijo milijon, padejo v nezavest. ‘Kaj vse bi se lahko za ta denar.’ Kaj pa bi se lahko za ta denar? Dajmo razdelit na dneve, tedne. Pet vas je v ekipi. Pica stane deset evrov. Če snemamo deset dni, je znesek petsto evrov. Ali jih imamo? Nimamo, pa je govora samo o pici. Ves čas se pogovarjamo samo o denarju, namesto da bi delali filme.
Miha Hočevar
Gledalci in javnost so dostikrat veseli, kadar nam uspe. Seveda je stvar okusa; enim je všeč Pr’ Hostar (2016), drugim kakšen Cvitkovičev film, tretjim je kakšen moj, četrtim pa še vedno ni nič. A mislim, da se je negativnost malo razgubila. Ne velja več, da ne znamo napisati dialoga. Ne velja, da naši igralci in igralke ne znajo igrati. Omejitve se vidijo, ker imamo vsi malo premalo izkušenj. Jaz imam 54 let in sem posnel pet filmov. Halo!? V kakšni ogromni državi bi jih najbrž posnel bistveno več, če bi bil na bolj kakovostnem nivoju, ne da bi se zdaj hvalil. Tudi lažje bi živel, ampak ne gre za denar … Šel bi iz filma v film, nabral bi veliko več kilometrine in bil verjetno boljši. Nekateri raje delajo počasi, z malo filmi, a nekateri rabijo tudi kilometrino in z veliko dela z igralci ter celotno ekipo, dobivajo na kakovosti. Zdi se mi, da nivo raste, ampak smo neizmerno omejeni s smešnim proračunom za celotno kinematografijo, ki je primerljiv z enim evropskim filmom. Da ne govorimo spet o milijonih, ker ljudje ne razumejo, kaj je milijon v primerjavi s časom, ki ga porabiš za to, da narediš film. Za kamero sto ljudi, pa v post produkciji sto ljudi. Kar počnem jaz – igrani celovečerni film z veliko udeleženci na terenu, prebivanje v hotelu v Bovcu, odvisnost od vremena, 40 snemalnih dni, snemanje z otroki itd. – za sabo potegne veliko stroškov. Ko ljudje slišijo milijon, padejo v nezavest. ‘Kaj vse bi se lahko za ta denar.’ Kaj pa bi se lahko za ta denar? Dajmo razdelit na dneve, tedne. Pet vas je v ekipi. Pica stane deset evrov. Če snemamo deset dni, je znesek petsto evrov. Ali jih imamo? Nimamo, pa je govora samo o pici. Ves čas se pogovarjamo samo o denarju, namesto da bi delali filme.
Kdaj boste posneli naslednji film?
(Krik v nebo) To je pa najhujše vprašanje. Nazadnje sem snemal leta 2012, zdaj smo 2017. Trenutno nimam nobenega projekta, čeprav jih imam pripravljene. Če na naslednjem razpisu dobim sredstva, bom v najboljšem primeru snemal leta 2019 ali 2020, torej bo minilo 8 let.
Razlagali ste o mladcih na Primorskem. Ali nameravate v prihodnosti sodelovati z njimi?
Trenutno je projekt še v razvoju. Zavrnili so mi scenarij, nazaj sem poslal posodobljen scenarij, upoštevajoč njihova mnenja in komentarje. Bomo videli. Navdahnila me je primorska mladina, ki se je začela prebujati pred par leti. Film je medij, ki jim je blizu, ob ustvarjanju se lahko družijo … V filmih se pozna, da to počnejo zaradi lastne želje, verjetno pa k temu pripomorejo tudi mentorji, ki jim lahko to omogočijo. Par jih je zdaj na AGRFT-ju, nekaj se jih šola preko delavnic. Zanimivo je, kako se je na tem področju našla skupina ljudi. Saj so tudi drugi centri po Sloveniji, ni vse samo v Ljubljani. Tudi zaradi razvoja tehnike zdaj ne rabiš iti v Ljubljano, da bi lahko kaj ustvaril, posnel. Super je, da se je malo film pri nas decentraliziral.
Ko so me povabili k sodelovanju, da bi bil član žirije, sem videl par njihovih filmov in moram reči, da so na nivoju. To me je navdušilo, da sem napisal osnutek Kamera manijak, ki govori o mladeniču oz. ekipah, ki snemajo film. Žene pa me tudi to, da mi je film rešil življenje. Če ne bi bilo filma, bi se najbrž zapil, zadrogiral ali ne vem kaj. Film me je doslej gnal naprej, da sem ostal približno pri sebi.
V prejšnjem letu smo bili priča kar nekaj poskusom žanrskih filmov na festivalu. Gre za direktive s strani Slovenskega filmskega centra, ki spodbuja snemanje takih filmov?
Direktiv ni. Razpisi so odprti in v treh letih smo uspeli soustvariti sistem, ki je odprl prostor tudi mlajšim – razpis za debitante je namreč ločen, da se malo bolj podpira mladinski film. Ne smemo pa misliti samo na filmski center, ker so tu še ostale producentske hiše, npr. nacionalna televizija. Mogoče je šla nacionalna televizija v smer, da bi odprla vrata žanrom, zato ker gledalci, mi, ki plačujemo naročnino, želimo videti tudi kakšno kriminalko, akcijo … Posneti akcijo pomeni višje stroške. Lažje kot posneti pregon z avtomobili je posneti dva v eni sobi, ki se prerekata glede svojih bivših partnerjev. Tukaj ni nobene zapovedi; se dogaja kar organsko.
‘Obvaruj nas pred nekom, ki nam bo naročil, kaj naj delamo.’ To je enako, kot če nam bi rekli, da moramo snemati samo po literarnih predlogah. Pa poglejmo slovenske literarne predloge. Kam pridemo? Nabor je zelo skromen ali pa je v njih toliko spektakla, da ga ne zmoremo. Zmeraj mi rečejo: ‘Kar Bobre snemajte.’ Ja, super, zaprimo barje, poplavimo ga itd. Ali pa Pod svobodnim soncem, Krst pri Savici – kostumi, konji, brisanje letal iz neba …
Nisem pristaš usmerjanja. Raje imam, da se vsak znajde po svoje. Nekateri imajo odličen smisel za žanr. Recimo lani je Klemen Dvornik naredil super film Pod gladino (2016). Sam sicer nisem za žanr, sem bolj za druge zadeve. Vsak ima svoje kvalitete, recimo Rok Biček ima toliko volje, potrpljenja, vztrajnosti, da postane član družine s svojo kamero in ga niti več ne sprejemajo kot tujka, zato je potem lahko posnel tako resnične, spontane prizore. In še cel kup je takih, ki imajo posamične talente. Smernice niso dobre.
Posneti akcijo pomeni višje stroške. Lažje kot posneti pregon z avtomobili je posneti dva v eni sobi, ki se prerekata glede svojih bivših partnerjev. Tukaj ni nobene zapovedi; se dogaja kar organsko.
Miha Hočevar
Pomanjkanje žanrskih filmov pripisujete tudi pomanjkanju finančnih sredstev?
Seveda, kot sem rekel. Kako boš zaprl avtocesto? Pregon z avtomobilom – koliko lahko traja, 30 sekund, pa smo že na drugi strani drugega največjega mesta v Sloveniji. Ali pa se preganjamo po krožišču. Hecam se, ampak to je vse povezano. Poleg tega, ali so že naredili dober pregon z avti? So, v svetovni kinematografiji. Najprej Američani, potem Francozi, Rusi, Nemci … Ali bomo potem tudi mi posneli enega malo slabšega, ker nimamo sredstev in podpore? Potem ne bomo snemali pregona, ker bo publika rekla, da je bedno. Če pa publika gleda žanrski film, hoče videti korak naprej ali vsaj podobno, kot so včeraj videli v Hollywood blockbusterju. Itak že sami Hollywoodčani tekmujejo med sabo. Danes je bila velika eksplozija, jutri bo večja, pojutrišnjem pa še večja. Kje je konec? Sigurno ne moremo tekmovati z njimi. Če hočemo žanr, bi lahko delali kakšen psihološki triler. Potrebno je najti poti, ki so izvedljive, ne pa oponašati.
Bodo v prihodnosti komercialne televizije snemale filme na način televizijskih nanizank?
Veste, kaj rečejo na komercialni televiziji, ko jih vprašaš, zakaj ne naredijo dobre kriminalne serije? Zato ker jih nacionalna televizije še ni. Komercialna in nacionalna televizija vselej tekmujeta. Trenutno po gledanosti s svojimi ‘limonadami’ vodi komercialna. Ko bo nacionalna televizija ustvarila nekaj boljšega, jih bo komercialna želela premagati. Gre za absoluten zakon trga. Če bo nacionalna posnela dobro kriminalko, jo bo tudi komercialna.
Drug drugemu kradejo vzorce, ki delujejo?
Seveda. Gre za vprašanje, zakaj bi zapravili več denarja za isto gledanost, če ni potrebno. Komercialne televizije so zasebna podjetja, ki stremijo le k zaslužku, s čimer ni nič narobe. Nacionalna televizija na drugi strani pa želi z njimi tekmovati ravno na tem nivoju – razne ‘kmetavzarske’, glasbene oddaje … V Sloveniji imamo pankerje, metalce in druge. Nacionalna televizija bi morala pokrivati vse, pa jih ne.
Kako je z distribucijo slovenskih filmov?
Vemo, kaj imamo v Koloseju – ni ravno vzor. Ko se je odprl, sem z zadovoljstvom sprejel boljše kinodvorane – boljši sedeži, zvočniki, projektorji … Zdaj pa tudi tega ni več, vse razpada. Kolosej razpada, ker ga vodijo napačni ljudje, ki imajo v mislih le zaslužek in ne obnavljajo niti strehe. V Sloveniji imamo na splošno premalo kinodvoran. Na srečo imamo Art kino mrežo, ki pa je tudi prostorsko podhranjena in selektivna v smislu, da se prikazujejo večinoma le evropski filmi. Filmi so velikokrat tudi napihnjeni – umetniško, gledamo skozi okno dve minuti, trpimo, dovolj, prosim … Zdaj sem malo ciničen, ironičen, ampak dostikrat je tako. Potem so tu kritiki, ki le prepisujejo drug od drugega – se opravičujem tistim, ki pišejo, kot se spodobi. Če povsod piše, da je film dober, sem že sumničav. Da, problem je v dvoranah. Kinodvor – kamor je prijetno iti – ima le eno večjo dvorano in eno mini z dvajsetimi sedeži. Mamo tudi Cankarjev dom, ki v osnovi ni kino, in Kinoteko, kjer lahko spremljamo dosežke iz zgodovine.
Kako pa je s premierami v Cankarjevem domu – navezujemo se na premiero filma Košarkar naj bo (2017)? Bo šlo za selektivnost pri izbiri filmi ali bodo premiero tam doživeli vsi slovenski filmi?
Tukaj nisem soodločevalec. Vsi se zavedamo, da je glede promocije slovenskega filma potrebno narediti še veliko. Kje je slovenski film predvajan prvič? Enkrat tam, drugič drugje … Tako kot je zdaj, je v redu. Če se ne motim – potrebno bi bilo vprašati ljudi iz Slovenskega filmskega centra –, bo v prihodnje vsak igrani in dokumentarni celovečerni film tam doživel premiero. Gledalcem je potrebno omogočiti, da se na nekaj navadijo – slovenski film, aha, premiera bo v Cankarjevem domu. Vendarle gre za največji slovenski kulturni center, čeprav mi tam ni najbolj prijetno. Najraje grem seveda v Kinoteko, ker sem tam odraščal, v mladih letih pa sem pogosto obiskoval tudi Kino Šiška, ki pa zdaj primarno ni več namenjen filmu.
Težava je tudi, da so včasih kulturne domove nekoč zgradili ljudje, na podlagi prostovoljnih prispevkov – tako kot šole, vrtce, športna prizorišča … Danes pa se prevečkrat vprašajo: ‘Ali bomo s tem kaj zaslužili? Ne, potem ne gradimo.’
Miha Hočevar
Še vedno ostajamo v Ljubljani, medtem ko v našem drugem največjem mestu sploh ni kina.
Torej, naj rešim še ta problem? Sem samo režiser, scenarist … Lahko postrežem le s svojim mnenjem, morda kakšno idejo … Da Maribor nima kina, je velik problem. V Celju je k sreči Metropol. Kino mreža se širi, manjši kraji pa se začenjajo zavedati, da je imeti kulturni dom, kino, bogastvo. Zaradi distribucije filmskih kopij na nosilcih velikosti povprečnega zunanjega trdega diska se film lažje pokaže v vsaki vasi, če župan in skupnost omogočita dober predvajalnik. Cene DCP predvajalnikov se nižajo; čez nekaj let bi lahko stali 10.000 evrov, kar si že lahko privošči manjše mestece. Manjša kot je skupnost, manj časa film igra. V Ljubljani, Mariboru moraš film vrteti dolgo, da dosežeš neko maso gledalcev. Če pa ima skupnost recimo 2.000 prebivalcev, prikazuješ film tri, štiri dni – paziš, da so ljudje takrat prosti službenih obveznosti – in film bo dosegel skoraj vse. Danes obstaja tudi način, da se film naloži na server, operater vpiše kodo (da se ne krade, a ne) in je film pripravljen za prikazovanje. Tu vidim prihodnost. Težava je tudi, da so včasih kulturne domove nekoč zgradili ljudje, na podlagi prostovoljnih prispevkov – tako kot šole, vrtce, športna prizorišča … Danes pa se prevečkrat vprašajo: ‘Ali bomo s tem kaj zaslužili? Ne, potem ne gradimo.’
Povedali ste, da poizkušate pomagati preko raznih organizacij, društev itd. Kaj pa formalno poučevanje? Kako bi se odzvali, če bi vas za poučevanje kakšnega predmeta povabili z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo?
V bistvu stalno delujem v tej smeri. Večkrat me povabijo na šolo ali delavnico. Na AGRFT pa ne morem poučevati, ker nimam diplome. Diplome tudi nikoli ne bom imel, ker me ne zanima. Če me že bodo povabili, me bodo tako, izven forme AGRFT. Tako bi mi tudi ustrezalo, ker se ne vidim kot stalno zaposlenega tam.
Kakšno vlogo, pomen v slovenskem filmskem prostoru pripisujete Festivalu slovenskega filma, s perspektive ustvarjalca?
Tu se zbere strokovna publika, pod narekovaji, in gledalci, ki jih film zelo zanima. Torej filmski ustvarjalci, tehnične ekipe, kritiki, publicisti ter mediji. Zdi se mi dobro, da festival ne poteka v Ljubljani in da se zberemo tu, kjer spimo, jemo, pijemo, predvsem gledamo filme in se pogovarjamo. Tudi mi se zdajle ne bi pogovarjali, če ne bi bilo festivala. Festival pomeni priložnost za druženje, spoznavanje, raznovrstne delavnice, strokovna srečanja. Najboljše je, da se tak festival odvija na enem mestu, se s tem naredi nekaj posla tudi za Portorož. Všeč mi je skoncentriranost festivala v smislu ogledov filmov in da se tako ogled celotne slovenske filmske produkcije ne zavleče čez celotno leto. Dobro je tudi, da lahko takoj po projekciji srečaš ustvarjalca in mu čestitaš ali pa se skriješ, ker mu ne moreš čestitati. Če imaš sam film na festivalu, slišiš veliko odzivov. Osebno mi največ pomenijo odzivi kolegov, ki filme znajo ustvarjati, in odzivi inteligentnih ljudi. Tudi če si posnel otroški film in ti inteligentna odrasla oseba pove nekaj lepega o njem, si zadovoljen, ker zna oceniti tudi nekaj, kar v osnovi ni namenjeno njemu.