Pekel so ljudje okoli nas

Zver (Zvjerka, 2015) je družinska drama, ki, bolj ko se bliža koncu, prehaja v nadrealistično srhljivko. Hrvaška režiserka Daina Oniunas Pusić, sicer tudi avtorica scenarija, je na filmsko platno mojstrsko preslikala z gnevom prežete odnose dveh priletnih gospa. Zdi se, da je ravno kratka forma tista, zaradi česar film deluje tako prepričljivo – mešanica presunljivosti in groze preprosto kar kliče po še, kljub temu pa taktno zapre vrata dovolj zgodaj, da se izogne razvodenelosti. Manj je več.

Realističen prikaz mame Nade in hčere Vere spomni na sestri Jane in Blanchet v Aldrichovem celovečercu Kaj se je zgodilo z Baby Jane? (Whatever happened to Baby Jane?, 1962), ki je avtorico očitno navdihnil. Obema filmoma je skupna domiselna uporaba zvoka. Cineast Aldrich je pred dobrimi petdesetimi leti domišljeno vzpostavil nevrotično ozračje tudi s psihotičnim smehom in kričanjem, Pusićeva napetost ustvarja s tišino.1 Osrednje sredstvo za manipulacijo postane slušni aprat. Enostaven mehanizem vklop/izklop njeni lastnici Veri omogoča pobeg iz stvarnega okolja, ki je prežeto z utesnjenostjo in slutnjo smrti. Slovo težaške Nade bi poleg črne obleke prineslo tudi odrešitev.

Temeljni konflikt med ženskama izhaja iz različnega pojmovanja sobivanja. Korenine pohabljenega odnosa segajo v psihologijo razumevanja njunega igranja družbenih vlog. Nada Verino skrb jemlje kot samoumevno, hčerino občasno neprijaznost pa avtomatično vzame za osebni napad. Svoja leta zmotno dojema kot sredstvo moralne avtoritete, s katerimi legitimira pravico do podrejanja bližnjih.

Razmerje mama–hči dobiva patološke razsežnosti, saj je obojestransko izživljanje Nadinega verbalnega in Verinega fizičnega še stopnjevano z naturalističnimi prvinami. Središče teh poosebi izgubljen netopir, ki se naključno znajde v Nadini spalnici, kasneje pa postane simbol Verine vesti. Vsakič, ko se ta »izklopi« iz dogajanja, se ji v glavi začne vse glasneje oglašati predirljiv netopirjev krik, terjajoč, da se vrne v lastni pekel. V pekel, ki je za ženski le kruta realnost.

1. Če je uporaba zvoka v omenjenih filmih v izhodišču različna, je motiv nasilja podoben. V obeh se telesno zmožnejša ženska znaša nad šibkejšo ter s tem sprošča gnev, ki se nabira zaradi zastrupljenega odnosa. Nasilje ni zgolj fizično in instinktivno motivirano (ter sproženo), temveč je prežeto z željo po dokazovanju moralne superiornosti (ki pa je pravzaprav le fizična). Ta se kaže skozi trpinčenje, ki vsebuje elemente patološkega, in je izraženo s pogojevanjem – Jane, ko Blanche odreka obroke hrane, in Vera, ki Nado pusti v postelji med njenimi iztrebki.