Plaža življenja

Oni samo prihajajo in odhajajo (Oni samo dolaze i odlaze, 2016) v Splitu rojenega režiserja Borisa Poljaka je kolaž podob plaže Bačvice. Avtor v dogajanje ne posega, beleži ga le od daleč. Ob začetku filma se morda zazdi, da naslov opozarja na trume mladih turistov, ki Poljakov rojstni kraj izrabljajo le za zabavo.

Film se začne v zgodnjih jutranjih urah, ko se mladi po noči zabavanja poljubljajo na plaži in v morju ter se počasi odpravljajo domov. Sonce začne vzhajati in na plažo prihajajo starejši upokojenci, da bi se okopali.

Sledijo kadri z mladimi in starimi. Med generacijama ni interakcije. Mladi se za starejše ne zmenijo, slednji pa mlade opazujejo z daljave. Še od minule noči pijan mladenič s prazno steklenico v rokah poizkuša splezati na star steber podrtega pomola, medtem ko v ozadju plava starejši gospod. Na eni izmed obalnih klopi se poljublja mlad par, na sosednji pa se starejši gospod pripravlja na jutranje plavanje. Gladi se po velikem trebuhu in pogleduje k paru, ki se zanj ne meni. Kljub temu da si delijo jutranjo plažo, jih ne povezuje nič drugega. Na koncu se avtor osredotoči na starejšo populacijo. Po dolgi peščeni plaži se počasi spušča v morje, kar bi bilo mogoče interpretirati kot metaforo vračanja v naravo.