Poroka kot poroka

Poroko po navadi povezujemo z nečim veselim in lepim – neskončno ljubeznijo, srečo, cvetjem … Je obred združitve dveh odraslih v zakonsko zvezo, ki naj bi ostala trdna in ljubeča do konca njunih življenj. Za pravljično in brezskrbno podobo, ki jo ponujajo hollywoodski filmi in reklamni panoji organizatorjev porok, pa se skriva nekoliko bolj temna plat. Veliko in pogosto zelo drago praznovanje je izgovor za razkazovanje imetja, vdaja dveh v dosmrtno zvezo pa je v večjo korist družinam kot njima. Pomanjkljivosti poroke in zakona karikira kratki igrani film Petra Pašića Ohcet (2006). Medtem ko se Zvone Sintič v kratkem dokumentarnem etnografskem filmu Nevesta le jemlji slovo (1954) z njimi hudomušno poigra.

Sintičev film skupaj z objektivnim posname tudi čustveni in osebni del prekmurske tradicionalne poroke. S pomočjo zaigranih prizorov, kot je na primer v bližnjem planu posneta objokana nevesta, izpostavi objokovanje nevestine mladosti in svobode. V kratkem dokumentarcu pripovedovalec posmehljivo nakaže, da je za ženina in nevesto začetek zakona nekaj tragičnega. Hkrati z opisi običajev predstavi vsa simbolna dejanja in vraževerne navade, ki prehajajo iz roda v rod v upanju, da bodo paru prinesla srečo.

Dobrih 50 let kasneje film Pašića z nadrealističnimi elementi prav tako izpostavi kontrast med zunanjo podobo praznovanja in notranjim počutjem udeležencev. Scenografija pretirano okrašene lovske koče nasprotuje agresivnim dialogom, v katerih svatje izražajo svoje nezadovoljstvo. Poleg glasnega pogovarjanja se v prostoru izmenjajo tudi mnogi pregrešni pogledi. V tem primeru bližnji plani pokažejo, kar je za objokanim obrazom. Poglede namreč izmenjujejo ženin in zapeljujoče dekle na plesišču ter nevesta in nekoliko sramežljivi fant z očali za mizo. Skozi film se stopnjuje hitrost menjanja kadrov kot metafora za nestabilnost, ki se lahko skriva za popolno podobo poroke. Prizori so čedalje bolj groteski. Iz nekoliko melanholičnega prizora poročnega slavja se dogajanje stopnjuje v krvavo in nasilno upodobitev popolnega kaosa. Skratka, nočna mora prestrašenega para en dan pred poroko.

Oba kratka filma povezuje in na hitro povzame prizor dolge, bele in svečano okrašene mize, za katero sedijo razposajeni svatje, med njimi pa glavni razlog zabave – zaskrbljena in prestrašena mož in žena. V filmu Nevesta le jemlji slovo z obupanim izrazom uprta v kamero, v Ohcetu pa živčno pogledujeta po prostoru – vsi negotovi o svoji prihodnosti, ki jo tako živahno praznujejo njihovi bližnji. Kot da že vsi vedo, kaj jih čaka in se lahko na njihov račun zabavajo.