Potopitev v zabavo
Film Blaka Edwardsa z naslovom Zabava (The Party, 1968) družbeno-kritično opozarja na izkoriščevalsko naravnanost Hollywooda, objektificiranje mladih žensk in zaprt odnos do tujcev, a nanje opomni preko komične drže. Kljub globljim tematikam je v ospredju filma zabava.
Vizualna estetika nas popelje v moderno okolje poznih šestdesetih let. Izčiščen dekor služi kot čisto platno za prihajajoč naval kipeče ekspresije. Prostor zaradi svoje gibljive in dinamične zasnove (predvsem pa velikih količin vode) pripomore k razvoju zgodbe. Umetelni občutek scene, ki je sicer zaradi olajševalnih okoliščin snemanja zgrajena v studiu, ima občasno potujitveni učinek, saj lahko gledalca opomni na nepristnost dogajanja (kar sicer sovpada s pretiranim humorjem). Četudi spregledamo dejstvo, da je vrt poln umetnih rastlin in veter nikoli ne zapiha, je težje spregledati dejstvo, da se francoski pevki oblačila, ki naj bi ji jih posodil majhen fantek, prilegajo povsem ulito in opazno niso fantovskega kroja.
Hkrati pa ideja dečkovih oblačil, v katere se mora preobleči, ko svoje zmoči, na mladi ženski uspešno predstavi kontrast filma. Simbolizira preobrat uglajene zabave k preprostim otroškim užitkom. Zadnje scene ikonične zabave v gledalcu sprožijo občutek popolne sproščenosti, preko likov v filmu lahko podoživijo idealističen svet, kjer se ni potrebno ozirat na pravila bontona, brez odgovornosti ali samonadzora, s svobodo povzročati nered – dobesedna potopitev v zabavo.
Poleg protagonista Bakshija, ki ga je z natančno pazljivostjo za komični tajming odigral Peter Sellers, je h gledalčevim izbruhom smeha močno pripseval tudi natakar Levinson, v vlogi katerega je blestel Steve Franken. Kljub temu, da je na začetku njegov spiel zvračanja kozarčkov morda predvidljiv, je njegova odločitev smiselno motivirana. Je ciničen služabnik, ki ima dovolj resnobne realnosti in doseže svoj cilj – izgubiti se v alkoholu. Razvijanje njegovega potenciranega obnašanja – mlahavo in nenadzorovano telo, z edinim motivom iskati alkohol, povzročanje preglavic nadrejenemu – se sklada s tempom zabave.
Komični skeči so, čeprav je morda to njihov namen, predvidljivi – že takoj, ko se protagonistovega čevlja oprime umazanija in pred njim zašumi vodna reka, ki jo mora prečkati, je jasno, kako se bo končalo – z odplavljenim čevljem in preizkušnjami ter zagatami, kako ga dobiti nazaj, ne da bi ostali opazili.
Film pripada določenemu žanru, slapstick komediji. Ima specifični humor, ki je lahkoten, pretiran in preseže meje realističnosti, zato je namenjen izbrani publiki, ki se na tak tip humorja odziva.
V nenehni poplavi on the nose komedije, so prisotni tudi bolj subtilni in na realizmu zasnovani smeh-vzbujajoči elementi, kot je trenutek, ko gostiteljica naroči ruske baletnike – in to v komunizma bojda že očiščen Hollywood v času hladne vojne – in se njen mož povsem zresni ter postane apatičen, saj je že očitno odporen na njena pretiravanja v zapravljanju.
V filmu se postopoma razvijejo protipoli v obnašanju likov. Tisti z več samokontrole postajajo vedno bolj cinični in od znotraj kar vrejo od nereda, ki nastaja v okolici in jim z vsakim trenutkom bolj uhaja izpod nadzora. V nasprotju s tistimi brez samonadzora: natakarjem Levinsonom, ki se z izbiro alkohola na delovni večer samonadzoru že takoj odpove in Hrundijem V. Bakshijem, ki mu kljub trudu zavračanja pijače in vestnega ohranjanja prijaznosti nikakor ne uspe nadvladati sile svoje nerodnosti.
K stopnjevanju komičnosti pripomore točno ta jukstapozicija, preko katere se poudarita pretirano nastrojena protipola – red in nered (zabava). Predstavnika reda sta nadrejeni služabnik Harry (James Lanphier), s katerim se lahko poistovetijo vsi tisti, ki imajo radi nadzor in urejenost, in bi ravno tako najraje zadavili povzročitelje nereda. In pa seveda gostiteljica Alice (Fay McKenzie), ki jo sprehod slona v notranjosti njenega doma tako šokira, da pade ne le v vodo za sabo, temveč tudi v nekakšno mrzlico pasivne razdraženosti. Čuti se njena agonija, ko nemočno spremlja preobrat elegantne black tie zabave v neustavljivo tvorbo mehurčkaste pene, ki se širi po vsem prostoru.
Povsem neobčutljivi na peneče zasedanje prostora ostanejo inštrumentalisti, osredotočeni na proizvajanje živahne glasbene podlage za ples tako gostov kot tudi služabnikov, ki se nima namena končati do zgodnjih jutranjih ur. Skupni ples tako preseže tudi nadzor nad družbeno ureditvijo.
Eden izmed najbolj prepričljivih elementov je končna scena, ko gostiteljico Alice Clutterbuck, ki je dosegla rekord štirih padcev v vodo, iz zabave odpeljejo v prisilnem jopiču, najverjetneje na psihiatrično kliniko. Uničenje je zanjo prehudo, zato njenim možganom ne preostane drugega, kot da zapustijo staro realnost za novo, kjer se zabava ne konča: ”Oh, I’m fine! I’m going to be in the aquacade.” Ta razplet celovito povzame bistvo: včasih je za ohranitev prištevnosti najbolj potrebna ravno zabava.