Potovanje na luno – kritika ali zabava

V Potovanju na luno (Le voyage dans la Lune, 1902) Georges Méliès – morda nezavedno – na satiričen način postavi ogledalo takratni družbi. Izučeni mojster svetlobnih iluzij in gledaliških trikov je s svojim delom tlakoval umetnost posebnih učinkov. Z ustavitvijo kamere in odstranitvijo likov ustvari prvovrstno iluzijo, ki doda posebno čarobnost filmu. Z dvojno ekspozicijo in narisanimi kulisami vesolja popelje v drug svet. S pomočjo teh slogovnih inovacij pričara epopejo, ki na prvi pogled deluje le kot mimobežna zgodba. Ob poglobljeni analizi pa lahko veliko pove o takratni družbi. Prikaže namreč navidezno norost znanstvenikov in njihovo pomembnost, pomanjkljivo oblečene ženske, kar nakaže njihovo podrejeno vlogo, hkrati pa se posmehuje plehkosti običajnih ljudi, ki se pojavijo le kot plešoče figure v ozadju. Težava se pojavi ob dejstvu, da so film ob njegovem nastanku gledali le kot zabavo – razvedrilo, niso ga pojmovali kot medij z družbeno-kritičnimi zmožnostmi, zaradi česar verjetno to sporočilo ni prišlo do izraza. Film je širšemu občinstvu morda pritrdil v nekaterih pogledih – na primer vloga ženske v družbi, nepomembnost običajnih ljudi … a v tistem času je gledalec verjetno to dojemali kot nekaj običajnega. Méliès gledalcu iz prvega desetletja 20. stoletja ne pokaže načina za spremembo družbe; ta se pokaže v daljšem časovnem roku. S sodobnega gledišča pa to delo vsekakor dojamemo kot kritiko družbe iz začetka 20. stoletja.