Monolog o Splitu (1961–62) je kratki dokumentarni eksperimentalni film, portret mesta Splita v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Lovi notranjo strukturo mesta, v katerem je odraščal avtor filma Ivan Martinac. Z ritmično natančnim spreminjanjem lokacij prikaže družbeno socialno enoto Splita. V impresivnem vizualnem kolažu prikazuje tri izbrane mestne lokacije: kopališče, pokopališče in trg. Prizori izbranih lokacij v korelaciji portretirajo: življenje, delo in smrt.

Monolog o Splitu (Ivan Martinac, 1961–62)

Film je strukturiran tako, da vsak nov kader ponuja nekaj novega. Kompleksno celoto sestavljajo navidezno nezdružljivi elementi. Če bi filmu dodajali ali odvzemali kadre, bi se zrušila harmomija, ki jo je avtor ustvaril. 

Film se začne z 20 sekundnim trajajočim črnim platnom, ki ga spremlja glasba. Sledi mu posnetek hoje človeka. Skupaj z njim se odpravimo na potovanje in odkrivanje neznanega mesta.

Z orkestracijo izraznih sredstev prikaže kaotično atmosfero tržnice. Naključne mimoideče, ki hitijo vsak v svojo smer, snema s skrajnjega zgornjega rakurza. Tržnico prikaže kot prostor neskončnega dela in obveznosti, ljudje pa nenehno delajo, saj se borijo za preživetje. Kadri se hitro izmenjujejo, saj s tem želi prikazati vzdušje tega prostora. Z raznolikimi plani prikaže tako atmosfero, kot tudi prebivalce tega mesta. Za razliko od plaže je tržnica prikazana samo z ene perspektive. Kar poudari neskončno monotonost prostora, je večno ponavljanje istega. 

Na plaži snema ljudi, ki ležijo na pesku, plavajo v morju in uživajo v poletnem soncu. V samem prostoru se čuti lagodnost, sproščenost in svoboda. Za razliko od tržnice v tem delu filma uporabi več različnih rakurzov. Z izmenjavo različnih planov doživimo harmonijo prostora. Plažo vidimo takšno, kot jo doživljajo prebivalci. Plaža simbolizira mesto, kjer se lahko človek popolnoma sprosti in pozabi na težave vsakdanjega življenja. 

Pokopališče je prostor, ki simbolizira konec nekega življenja. Je monotono in črno. Avtor ga obravnava podobno kot plažo, s hitro spreminjajočimi se kadri in prevlado bližjih kadrov, ki so v neposrednem nasprotju s tistimi s plaže. Nagrobniki in križi so v nasprotju s telesi ljudi, ki brezskrbno uživajo na plaži.

V filmu prevladuje kamera iz roke, ki še bolj poveže z mestom. Film vsebuje tako statično, kot tudi dinamično kamero. V uvodni in zaključni sekvenci Martinac s kamero sledi hoji človeka, kar poveča dinamiko sekvenc. Prizori na tržnici bi lahko tematizirali boj človeka za preživetje, saj ljudje moramo delati, da bi si zaslužili za življenje. Kontrast tržnici je plaža, kjer so ljudje srečni in sproščeni. Občutimo idealno harmonijo. 

Pokopališče pa zaokroži življenje, saj z uporabo elementov, ki jih vidimo, prikaže konec življenja. Film prikazuje dan v življenju človeka. Spličana. Od težkega dela na tržnici, do počivanja na plaži.