Potovanje v nov svet umetnosti

Včasih se zdi, da smo, ne glede na to, da smo že bili na Luni, na nekaterih področjih še vedno »za luno« … kar pa definitivno ne velja za Georgesa Mélièsa.

Film se je komaj začel dobro razvijati, Méliès pa je ljudi s svojimi iluzijami in posebnimi učinki že popeljal v nov svet filmske umetnosti. Potovanje na luno (Le voyage dans la Lune, 1902) velja za prvi znanstveno-fantastični film, ki mogoče ni imel toliko povezave s fantastiko, kot pa je kritika mišljenja ljudi tistega časa. Ti so si domišljali, da vse, kar obstaja, pripada njim. Film jih prikaže na satiričen način, česar verjetno takrat niso dojeli kot kritiko, ampak le kot zabavljaštvo. V filmu je prisotno tudi razkazovanje žensk, ki ponazarjajo seksistično družbo. Satiro je avtor ustvaril še z drugimi učinki ironije in prizori, kot so pristanek rakete točno v oko lune, ki nakazuje prav na to, da si ljudje sebično želimo vsega.

Film včasih spominja na gledališko igro – ne samo zaradi načina igre, ki tudi nasmeje – igralci namreč močno pretiravajo, tudi ko ni potrebno, predvsem pa zaradi iluzij, ki jih je Méliès gotovo črpal z gledališkega odra, kjer je tudi sam veliko ustvarjal.

Glasba, ki jo je prav za ta film ustvaril glasbeni duo AIR (Nicolas Godin in Jean-Benoît Dunckel), filmu doda sodobni pridih. Ustvari več dramatičnosti, ponudi več možnosti za čistejšo predstavo sveta in lune. Namesto pričakovanih zvočnih učinkov, kot so na primer zvoki kovine, ko delajo »mogočno« raketo, v tej priredbi nastopi elektronska glasba, ki pomaga k bolj doživeti interpretaciji filma.