Prezrta stran obkrožujočega vsakdanjika

»Ko sem se ozrl na svet okoli, sem spoznal, da ljudje jemljemo grozo in nasilje kot nekaj vsakdanjega. Tudi najbolj občutljive med nami redkokdaj šokira kakšna stvar. Izhajal sem iz tega ter želel ustvariti nekaj, kar bi gledalca obenem šokiralo, hkrati pa bi ga navdalo z nekim optimizmom, da je možnost spremembe na voljo.«

Hal Hartley

Tako je Hal Hartley, ameriški režiser in eden glavnih predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, ki se je razvil v 80. in 90. letih 20. stoletja, v intervjuju za spletno stran avclub.com1 odgovoril na vprašanje o svojih zgodbah, ki so velikokrat postavljene v mračno urbano ali suburbano okolje, prepleteno z nasiljem in terorjem.

Prav nasilje je glavni element Hartleyevega Amaterja (Amateur, 1994), čeprav ta ne služi kot podlaga za akcijske scene, ki bi skozi film vzpostavljale napetost in akcijo, temveč kot agens, ki v nekoliko odmaknjeni dimenziji vztrajno sledi zgodbi od začetka do konca.
Glavni protagonisti so nuna nimfomanka Isabelle, ki zase pravi, da je devica in to nasprotujočo si nenavadnost razloži z besedami »da je pač izbirčna«, gangster Thomas, ki se zaradi amnezije ne spomni, da to je, in njegova žena (ki si želi ločitve) Sofia, fatalna pornoigralka.

Življenjske poti odbitega tria se začnejo prepletati, ko Isabelle med pisanjem erotične zgodbice za časopis v kavarni spozna rahlo okrvavljenega Thomasa. Radovedna ga povabi v svoje stanovanje in že kmalu sta na begu pred mafijskim mogotcem iz Amsterdama, nato pa se jima pridruži še Sofia, ki je nezaupljiva do Thomasa, saj ji je ta še pred nekaj dnevi grozil, da jo bo pohabil, sedaj pa je zaradi amnezije popolnoma nov človek.

Zgodba sama ne ponuja veliko. Ravno skozi to se kaže Hartleyevo eksperimentiranje, ki se – v nasprotju z hollywoodskimi blockbusterji in akcijskimi trilerji (kamor bi lahko uvrstili Amaterja) – raje kot na samo zasnovo dogajanja in akcijske scene, osredotoči na motive, preko katerih gledalca povabi k razmišljanju.

Junaki v Hartleyevih filmih so mnogokrat (nalašč) brezbrižni, monotoni tako v govoru kot v govorici telesa. Njihova mirnost deluje komično, mestoma (namerno) prehaja v odbijajoče ravnodušje, kar prej kot kaj drugega ubije tempo poteka zgodbe, za kar pa se znova zdi, da je le eden izmed gradnikov Hartleyevega filmskega sveta.

Tako v Amaterju kot v Neverjetni resnici (The Unbelievable Truth, 1989), je zaznati močno kritiko neoliberalne družbe, ki hlepi po uspehu in ki se meri zgolj in samo v dolarskih zelencih s podobami ameriških predsednikov. Hartley si lahko kot neodvisni filmar privošči mnogo več kot kateri od njegovih stanovskih kolegov in tako izpostavljanje absurdnosti ameriške družbe njegovih filmih včasih meji že na norčevanje.

Tako v Amaterju Thomas Sofio že kot otroka vpelje v svet drog in pornoindrustrije, kjer z njo kuje lepe dobičke. V Neverjetni resnici za to poskrbi kar oče glavne junakinje, najstnice, ki se pripravlja na na-vrata-trkajočo apokalipso, Audry, s katero sklene »poslovno pogodbo o sodelovanju«.

Paralelo je mogoče potegniti tudi med glavnima moškima likoma, Thomasom in Joshom Huttnom. Prvi gangster, drugi obsojeni morilec, skupna pa jima je želja po svobodi in preobrazba, ki jo (vsak na svoj način) doživita. Thomas po izgubi spomina postane povsem nov človek, Josh pa se po izpustu iz zapora uspe izogniti vseprisotni stigmatizaciji. Za seboj pusti zaporniško prtljago, zaživi življenje z Audry in se resocializira. Thomas, morda nekoliko klišejsko, ne dočaka te sreče.

Junakom, ki nastopajo v Hartleyevih filmih, težko prilepimo etiketo, zato pa se je z njimi toliko težje poistovetiti. Avtorjeva odlika je zagotovo nekonvencionalen pristop k ustvarjanju filma. Neozirajoč se na ustaljene smernice ostaja izven kalupa, po katerem masovno ustvarja ameriška filmska industrija. Njegovi filmi že v osnovi niso mišljeni za širše občinstvo: »Distributerji me vedno sprašujejo, kdo bo si bo ogledal določen film, ki sem ga posnel,« pravi Hartley 2. »Med filmi v zgodnjih 90. letih, poznih 90. in tistimi danes je razlika res velika. V tem času se osebnostno razviješ. Iti moraš po poti, ki ti jo začrta delo, četudi to na žalost pomeni, da moraš za seboj pustiti tisto občinstvo, ki te sprejema.« še zaključi Hartley.

1. Tobias, Scott. »Hal Hartley * Interview *« The A.V. Club. Dostopno: http://www.avclub.com/article/hal-hartley-13761; pridobljeno: 19. januar 2016.
2. Hill, Logan. 2005. »What Ever Happened to Hartley?« New York.  Dostopno: http://nymag.com/nymetro/movies/features/10951/ ; pridobljeno: 18. avgust 2016