Prvinskost filma kot prvinskost Divjega zahoda
Bojno sekiro (Bone Tomahawk, S.Craig Zahler, 2015) bi najlažje opisali kot neke vrste prvinski film, torej film, ki se z uporabo same zgodbe in elementov filmske govorice referenčno vrača k zgodnjim hollywoodskim vesternov. Zaplet je dokaj preprost: pleme kanibalov ugrabi nekaj prebivalcev vasi, preostanek vaščanov pa se jih odpravi rešit. Na ravni upodobitve zgodbo uokvirja za vesterne značilna širokokotna kamera, samo zgodbo pa obenem parodično spreobračajo duhoviti dialogi med sicer stereotipnimi, a rahlo bizarnimi liki (kavboj z zlomljeno nogo, »resen« šerif, rahlo senilen šerifov namestnik, širokousten pustolovec in izrojeni kanibali).
Na prvi pogled film deluje kot še en, čisto običajen produkt ameriške kinematografije. A kar film uvršča med presežke te industrije, je predvsem način, kako je prikazana zgodba. Film namreč tako na ravni zgodbe kot forme prežema parodija (npr. namesto Indijancev izprijeno, pol živalsko pleme kanibalov), v kateri gledalec predvsem uživa.
Tak učinek si z uporabo preproste, a bizarne zgodbe skozi duhovite dialoge trudijo danes doseči marsikateri režiserji – kot osrednja referenca gotovo filmski postmodernist Quentin Tarantino, ki se je v Djangu brez okov (Django Unchained, 2013) in Podlih osem (The Hateful Eight, 2015) prav tako lotil predelovanja žanra vesternov. A za razliko od Tarantina, Zahler, kljub kanibalski tematiki, z brutalnostjo ne pretirava in jo v dogajanje umesti le tam, kjer je nujno potrebna.