Pusti me pri miru, a ne zares

Kamen v roki (Kamen u ruci, 2017) je portret dečka Ivice, ki trpi zaradi ločitve staršev. Film zariše njegovo jezo in nemoč pri vplivanju na dogodke, ki se odvijajo okoli njega. Zato se čustveno zapre in pobegne pred vplivi bližnjih, a hkrati trpi, saj se iz svoje stiske ne zna izviti.

Režiser Stefan Ivančić se skozi celoten film poigrava s pričakovanji. Film se začne z dečki, ki v drveči vlak mečejo kamenje, v napol podrti hiši kadijo in uganjajo vragolije. Sprva se morda zdi, da gre le za preprosto deško odraščanje. Ivico prijatelj vpraša, ali bo prišel na trening nogometa. Ivica odvrne le, da ga ne bo. Nato se z mlajšim bratom vrneta domov, kjer mama pripravlja kosilo. Dečka se usedeta in Ivica se zagleda v veliko športno torbo. Mati jima naroči, naj si umijeta roke, a Ivica le čemerno obsedi za mizo. Ponovno se zazdi, da gre le za upor zaradi upora samega. A takrat zazvoni telefon in mama pove Ivičinemu očetu, da ga čaka spakirana torba oblek.

Ivica se s težavami spopada na edini način, ki so mu ga starši pokazali – od njih beži. Mati se namreč po telefonskem pogovoru z očetom umakne v spalnico, da je otroka ne bi videla jokati. Nanju ne želi prenašati svojih težav, a jima s tem le še bolj škoduje, saj sta dečka postavljena v novo situacijo, ki ji nista kos. Tudi oče ne govori z dečkoma, pretvarja se, da se ni nič zgodilo. Oče, sicer tudi nogometni trener dečkov, ne razume vzroka Ivičinega obnašanja in njegovo trmo skuša le kaznovati, ko v nogometnem dvoboju na domačem dvorišču usmerja Ivičinega nasprotnika. Ivica nogometa vidno ne sovraži, k njemu se celo zateče, ko mu je hudo zaradi ločitve. Oče si pred njegovo bolečino zatiska oči. Starševsko nerazumevanje in pomanjkanje podpore dečka še bolj potisneta v osamo.

Ivica je v letih, ko ga nihče izmed odraslih ne jemlje resno. Zaveda se, kaj se dogaja okrog njega. Medtem ko Ivica le obsedi za mizo, mlajši brat steče za mamo v spalnico in ji želi pomagati. Ivica se zaveda materine žalosti in želi si njene bližine, a ni pripravljen narediti prvega koraka. Za razpad družine krivi starša.

Film dečkovo osamljenost in odtujenost ponazori z okoljem. Ivica se vrne k tirom, kjer se je igral s prijatelji. Znajde se na dnu zapuščenega zajetja vode. Kamera se od njega počasi oddalji in se začne dvigati, dokler ne obstane v zraku. V ozadju so mestne luči in tovarniški dim. Fizična in čustvena razdalja med Ivico in preostalim svetom sta še večji, saj je med njim in mestom peščena vzpetina. Ivica je sam, daleč od ljudi.