»Rdeča, bela, plava, je Titova zastava«
V času naše nekdanje skupne države so se prvega maja, na mednarodni praznik dela, v vseh večjih mestih odvijali zbori delavcev. Eden takšnih, ki ga prikazuje kratki dokumentarni film režiserja Dušana Povha, je potekal tudi leta 1960 na Slovenski (takrat Titovi) cesti.
Sam naslov filma Naša reka na prvi pogled odnese nekam v naravo. Kaj kmalu se razkrije, da gre v filmu za rdeče-belo-modro reko udeležencev parade, ki sledijo reklu: »Rdeča, bela, plava, je Titova zastava«. Večina je namreč oblečenih v eno od omenjenih barv jugoslovanske zastave.
Predstavniki iste stroke oz. iste delavske organizacije so ubrano, v poravnanih vrstah, s skoraj vojaškim korakom stopali skozi mesto. Kot bi režiser želel složnost še dodatno približati, korakanje udeležencev spremlja s frontalnim pogledom kamere, usmerjenim v konvoj, deloma s spodnjim rekurzom. Zdi se, da poleg složnosti želi poglobiti tudi občutek mogočnosti. Za kakšno množico složnih ljudi gre, avtor lepo pokaže tudi s fragmenti prehajanja na pogled s ptičje perspektive. S tem je morda želel poudariti veljavo enakopravnosti v takratni družbi.
Pločniki ene pomembnejših cest v Ljubljani so bili preozki za navdušene množice ljudi, ki so spremljale porajajoči se konvoj. Vzklikanje v pozdrav delavcem, na ulico so padali šopki cvetja. Okna stanovanj, ki so gledala na ulico, so bila široko odprta. Tudi z njih so na ulico strmeli radovedni pogledi. Zdi se, kot da je režiser hotel na filmski trak ujeti najbolj idilične trenutke parade. Občutek idiličnosti še dodatno ojača prijeten glas pripovedovalca, ki deloma v rimah sledi podobam konvoja. Morda za hip dobimo občutek gledanja vesti osrednje večerne TV informativne oddaje. Tudi slika je izčiščena, ostra.
Film deluje tudi kot poklon vsem pionirjem, ki so prispevali k razvoju slovenske industrije. Industrije, ki je presegala meje nekdanje države. Režiser spretno preklaplja med predstavniki delavcev na paradi in njihovimi delovnimi mesti, ki danes sodijo k deficitarnim poklicem. Izpostavi rudarje in metalurge, saj je ravno na rudarsko-metalurških temeljih zrasla in se razvijala večina industrije slovenskega prostora v času socializma, medtem ko danes od rudnikov obratuje le še velenjski. Pojavijo se tudi prepoznavne blagovne znamke: Litostrojeve turbine, mariborska Metalna in danes že skoraj propadla giganta Tomos in Iskra; slednji se lahko zahvalimo, da smo na naših tleh dobili prve elektroaparate, tranzistorje, telefone in televizorje.
Do danes je slovenska industrija doživela številne spremembe. Iz časov prejšnjega režima se zdi, da je ostalo le delovanje sindikalnih organizacij in s tem povezanih zborov delavcev. Okrnjeni zbori delavcev prvega maja potekajo še danes. Prinaša omenjeno dejstvo upanje na spremembe v odnosu do delavcev v prihodnje?