Samo še zobnik

Sklop filmov , ki jih je posnel italijanski režiser Yuri Ancarani, Šef (Il Capo, 2010), Ploščad Luna (Piattaforma Luna, 2011) in Da Vinci (2013), odseva odnos med človekom in strojem. Po eni strani avtor slavi stroje, ki jih postavlja v središče kadra in s tem prikazuje odvisnost človeka od stroja. Človek je potreben zgolj še za tekoče delovanje mehanizma in preverjanje najmanjših detajlov – tudi on je le še majhen člen v delovanju mehanizma. Toda obenem se zaradi intenzivnega odnosa med človekom in strojem izgubi pristni, medčloveški odnos. Tako se v filmu Šef ljudje sporazumevajo zgolj z gestami, ki govorijo, kam mora bager premakniti svojo žlico, v drugem filmu Ploščad Luna ljudje govorijo zgolj odrezane, robotske stavke po radiju v podmornici. Govor pa je povsem odsoten v filmu Da Vinci, v katerem kirurgi z robotsko natančnostjo prek robotske roke »Da Vincija« presajajo tkivo. Tukaj odnosov med sterilno zamaskiranimi ljudmi praktično ni več, vseprisoten pa je stroj. Stalen zvok brnenja in ropota nadomesti človeške besede in vzpostavi občutek podrejenosti stroju.