Seksualnost, ki ustvari; seksualnost, ki uniči

Da se onkraj znanega nahajajo nevarnost, tema in celo smrt, so predstave, del človeškega uma, ki stremijo k binarnim opozicijam in ločevanju sveta na dobro in slabo. Zdi se, da film Assandira (Salvatore Mereu, 2020) temelji prav na teh dihotomijah in v ospredje vnaša razkol med tradicijo in modernim, ruralnim in urbanim, družino in obsceno seksualnostjo, skratka cel niz na videz nezdružljivih in strogo ločenih elementov, ki v družbo gravirajo stereotipne predstave in strah pred tistim, kar ni del našega. Tako lahko tudi celoten film v grobem razdelimo na dva dela: sedanjost, ki film otvori in jo spremljata tema, dež in smrt ljubega sina, in preteklost, ki so (selektivni) spomini glavnega protagonista Constantina. Ti so predvsem konstelacija odnosov med njim, njegovo snaho Grete in sinom Mariom, ki jih povezujejo različni vidiki spolnosti – seveda ujeti v dualizem. Film pa ni linearni potek dogodkov, temveč mozaik dinamičnih prepletajočih se delčkov sedanjosti, v katerih se oče sooča s smrtjo sina, in preteklosti, ki skušajo osmisliti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Morda je namen časovne nelinernosti pravzaprav v logiki Minervine sove; pomembnosti vpogleda v preteklost (četudi subjektivno), ki bo odkrila resnico, razbremenila neizrečeno.

Osrednje prizorišče je turistična kmetija, ki jo obnovita in vodita Grete in Mario, in je potisnjena v vrtinec prikritega posmeha in zlorabe »zaostalega« tradicionalnega sveta, katerega »maskota« postane oče Constantin. Assandira se torej prične s prizorom žalujočega očeta, ki v deževni noči v naročju pestuje mrtvega sina in poskuša osmisliti, kaj za starša pomeni izguba sina: je to sram, izguba časti, ker ga ni mogel obvarovati? Na prizorišče vstopi policijski inšpektor Silvio Pestis, ki raziskuje, kaj se je pravzaprav zgodilo. Mario je bil namreč žrtev požara na kmetiji, za katerega inšpektor in carabinieri sumijo, da je bil podtaknjen. Do odgovora pripeljejo Constantinovi spomini, pri čemer pa ni popolnoma jasno, katere inšpektorju pravzaprav razkrije in kateri so le del njegovega notranjega premisleka in soočanja z nedavno tragedijo.

Zgodba filma se razvija preko posamičnih poglavij, ki se od prvoosebne izpovedi (glas v offu) travmatiziranega očeta Constantina osredini na okoliščine, ki so pripeljale do požara turistične kmetije in smrti njegovega sina. Ti odlomki iz preteklega življenja, ki si ga je Constantin delil s sinom in snaho Grete, so posneti v maniri subjektivne kamere, ki protagoniste predstavi tako, kot se jih spominja (in jih percipira) starec. Nekatere podobe v tem smislu postanejo skoraj izmaličene: turisti so groteskna podoba zunanjega kaosa, ki vdira v naravni red in ga brezbrižno uničuje z obscenim in neprimernim vedenjem, Nemka Grete je produkt pokvarjenega meščanskega sveta, sin Mario pa žrtev modernega sistema, v katerega ga je »nasilno« pahnila žena.

Lahko bi torej rekli, da film neizprosno kaže na Lévi-Straussovo logiko o človeškem umu, ki mu vladajo nasprotne si dualnosti – to morda resnično drži, vendar te nikoli niso racionalne ali objektivne, ukalupljene v jasno določene meje, kar režiser tudi poskuša osmisliti. Da resnično sledimo Constantinovim spominom, prikaže z bližnjimi plani, da imamo občutek, da stojimo nasproti protagonistom, ki jih skoraj nikoli ne vidimo v celoti; navadno vidimo njihov torzo (kakor ga vidi Constantin).

Kakšno vlogo torej v filmu igrata seksualnost in spolnost? Tudi tu se izoblikujeta dva vidika, pri čemer eden pripada tradicionalnemu kozmosu in drugi modernemu kaosu. Prvega bi lahko opisali kot seksualnost, ki oblikuje okvir okrog tiste vrednote, ki ji pravimo družina, drugega pa kot obsceno in ekscesno, ki je zgolj predmet užitka in razvrata modernega (urbanega) sveta. Tema spolnosti, ki morda na prvi pogled ni združljiva z osrednjo temo ruralno-urbanega, na ta način postane eden glavnih vzrokov za odnose med tremi glavnimi protagonisti: Constantinom, njegovim sinom Mariom in snaho Grete. Grete, ki v Constantinovo življenje vstopi kot tuja in zastrašujoča ženska (tako v fizičnem, kot tudi vedenjskem smislu), je morda tista oseba, ki je nekakšen »muholovec« celotne seksualne atmosfere filma. S svojo oblinasto in prsato postavo ter spogledljivimi pogledi in frazami postane nosilka dualnosti: ima maternico in je zmožna roditi potomce, hkrati pa je nedvoumno tudi predmet (surovega) poželenja.

Režiser na obsceno plat spolnosti kaže s prizori, kjer je kostumografija Grete izrazito »razkrivajoča«: kaže jo v kopalkah, v globokem dekolteju. Na drugi strani je njena seksualnost tradicionalne podobe in ji sledimo v »klasičnem« sardinskem oblačilu z belo čipkasto srajco in dolgim krilom. Da je Grete ujeta v nasprotujočih si idejah o obscenih spolnih odnosih in želji po družini, je razločno prikazano, ko zaradi Mariove neplodnosti zaprosi Constantina, da bi daroval seme (v tej misli je vsekakor nekaj pohujšljivega, ker moževo seme nadomesti kar očetovo, hkrati pa gre za izrecno željo ženske, da bi zanosila in imela otroke – hkrati tudi za željo Constantina, da bi imel še enega potomca). Razdor med ekscesno spolnostjo in tisto, katere namen je družina, režiser prikaže tudi popolnoma eksplicitno. Gostitelji turistom na kmetiji brez zadržkov prikazujejo parjenje med žrebcem in kobilo, pri čemer so gledalci ekstatični od navdušenja, kamera pa se vztrajno zadržuje na spolnem aktu in le občasno preskoči na občinstvo, ki ga Greta glasno spodbuja, naj fotografira. Grete v vlogi vzhičene »promotorke« spoznamo vsaj še enkrat: v enem izmed ključnih prizorov, v katerih Constantin pravzaprav ne nastopa in torej ne gre za enega njegovih spominov, Mario turistom demonstrira, kako je potekala tradicionalna pastirska molža ovac. Da gre za prizor, ki ni le demonstracija, temveč predvsem namig na seksualnost, ki je onkraj preproste molže, režiser prikaže z uporabo spodnjega rakurza, s čimer mu nadene dramatičnost in ga povzdigne nad očitnim. Tu so tudi ponazarjajoče fraze Grete, ki spodbujajo Maria in napeljujejo na njeno prikrito slo. Na tem mestu se sicer tudi resnično zavemo, da se morda v ozadju dogaja nekaj, česar Constantin ne ve. Film doseže klimaks, ko Constantin po naključju odkrije »umazano« skrivnost Grete in Maria. V noči za njima odide v jamo, kjer je priča prizoru orgije, ki ga popolnoma ohromi in pravzaprav povzroči razrešitev filma s požigom vse umazanije, ki kazi njegov naravni svet in na vrednoti družine temelječo tradicionalnost.