Slavolok nostalgiji

Eksperimentalni kratki film Predpreteklik (Past Perfect, 2019) se na preteklost ozira skozi rožnata očala. Retro pridih filmske fotografije prevzame z občutkom zasanjanosti in melanholije, ko opazujemo impresije podob, ki jih ujame.

Nostalgično vizualno podobo spremlja poetičen monolog, izražen preko podnapisov. Gre za dramsko delo Predenj (Antes, 2017) portugalskega dramaturga Pedra Penima, katerega temeljne ideje je režiser Jorge Jácome spretno prelil v svoj film. Ljubkovalno imenovana tudi »atlas melanholije« dramska igra, bežeča pred skelečo sedanjostjo, najde zatočišče v preteklosti. Toda kaj vendar so zlati časi?

»To se malo težje prevede …«

Film se dotakne nostalgičnih gibanj in označb stanj melanholije, kot so saudade, jugonostalgija, hasret, blues, dur. Ljudje smo našli mnogo besed za vsem znan občutek hrepenenja po izgubljenem času. Portugalska beseda saudade označuje globoko stanje melanholije in žalovanja po ljubljenem predmetu ali osebi – v Predpretekliku je to pretekli čas. Pojavlja se v obsežnem delu portugalske folklore in umetniških delih, občutek je režiser uspešno prenesel v film.

Posebno vlogo v filmu odigra tudi voda. Na trenutke, ko se meglene podobe, ki jih ujame kamera, zbistrijo, se zavemo šumenja slapa in za hip ugledamo peščeno rečno dno. Zdi se, kot da voda sama predstavlja rdečo nit filma, saj s svojim neomajnim tokom povezuje tako preteklost kot sedanjost v popolni združitvi. Realni svet se stika s sanjami. Tu se preteklost konča. In sedanjost? Popolna.