Smernice za sodobnega filmskega arhivarja

Pogovor z Jurijem Medenom

Jurij Meden, med drugim nekdanji programski vodja Kinodvora, odgovorni urednik revije KINO!, programski vodja Slovenske kinoteke, urednik filmskega programa v muzeju George Eastman v Rochesterju, trenutno deluje kot kurator avstrijskega filmskega muzeja v Dunaju.

Pri vašem predavanju ste podali zanimivo tezo, da je treba vlogo akterjev znotraj filma – arhivarjev, kritikov, žirantov, kuratorjev, avtorjev itd. – v kontekstu družbenih in ekoloških sprememb na novo premisliti. Zdi se, kot da danes na primer o poklicu kuratorja ali arhivarja ni več mogoče govoriti na splošno, izven aktualnih družbenih problematik in perečih tem.

Načeli ste dve izjemno pomembni temi. Prva je ta, da moramo o različnih filmskih poklicih več razmišljati. Že dolgo časa se mi zdi, da si znotraj filmsko arhivske profesije nihče ne sme dovoliti biti samo arhivar, kot je bilo to včasih. Delitev dela je bila takrat zelo enostavna, filmski arhivar je pregledoval filmske kopije in se ni ukvarjal s tem, kaj zares je na filmski kopiji, ker to ni bila njegova služba; kustos oziroma kurator se je le odločal o tem, katera filmska kopija bo vključena v zbirko, katera bo predvajana … Že dolgo časa – vse od točke ko se je vedelo, da film ne bo več obstajal na filmskem traku, ampak bo prešel v digitalne oblike – si nihče ne more privoščiti delovati ozko znotraj svojega področja. Skratka, vsak filmski arhivar mora vedeti nekaj o zgodovini filma, mora biti deloma tudi kustos in obratno, vsak kustos ali filmski programer mora imeti osnovno tehnično znanje.

Spomnim se, ko sem začenjal delati kot filmski programer, sem na primer pogledal v arhiv na spisek, našel filmski naslov, ki sem ga hotel predvajati, ga dal na program, kolega iz arhivskega oddelka je kopijo pregledal in mi sporočil le, ali je v redu. Zdaj, deset, petnajst let kasneje moja korespondenca z arhivarjem traja vedno dlje, sporočila so vedno daljša (‘To je spraskano, perforacija je polomljena, zlepke bo treba zamenjati …’) in ugotovil sem, da enostavno ne morem biti samo filmski zgodovinar, kustos, programer in kritik, ampak da potrebujem tudi osnovno tehnično znanje o materialni podstati medija, s katerim se ukvarjam, in obratno, da si arhivar danes ne more privoščiti samo pregledovanja. Vedeti mora, kaj, zakaj in kako pregleduje.

Naslednji korak je – moramo se prilagoditi. Ne samo, da se moramo prilagoditi tej novi realnosti, ampak imamo celo možnost voditi diskurz oz. del diskurza. Na predavanju sem omenil, da je film v 20. stoletju igral zelo pomembno vlogo tega, da je gledalčev pogled nekako nadomeščal z nekim svetom, ki je bolj v sožitju z našimi hrepenenji in hotenji. Film je bil bistven, ker je ta hrepenenja, hotenja prepisoval. Mi smo se tako oblačili, kadili, hodili tja na počitnice in potem hoteli tako živet, se tako poljubljati. Film nam je tako narekoval in na podoben način lahko danes preučimo njegovo zgodovino, se vprašamo kako zdaj – kot rečeno, ko sem predaval o tem, sem rekel, da prehajam na občutljivo področje, ker je tukaj potrebna neka moralna podstavka in menjava vrednot. Iz individualizma moramo preiti v zavest tega, da živimo v skupnosti in da bomo lahko preživeli zgolj kot skupnost in ne kot posamezniki. Tukaj lahko kot varuhi avdiovizualne dediščine, kot nekdo, ki jo ščiti, ohranja, prikazuje, ogromno naredimo.

Kako se v tem kontekstu prežeče ekološke nevarnosti spreminja arhiviranje filma? V nekem pogovoru ste povedali, da arhiviranje ne pomeni samo to, da po Henriju Langloisu hraniš vse kar obstaja, da se filmov ne pozabi. Naredili ste obrat v smislu, da je mogoče boljše celo pozabljati. Kako se arhiviranje in delo v filmskem muzeju potem spreminja?

Ne morem vam povedati, kako se spreminja, ampak vam lahko povem, kaj jaz menim, da bi bilo potrebno storiti. Do sedaj smo slepo verjeli, da je naša naloga, da ohranimo vse in pustimo zanamcem, da bodo to prefiltrirali, ampak smo ugotovili, da zanamci tega nikoli ne bodo naredili. V bistvu je orjaško prelaganje odgovornosti na zanamce vedno bolj in bolj nemogoče. Mi moramo sedaj, tukaj, rafinirati kulturo, ki jo ohranjamo.

Druga zadeva, ki me zelo zanima zadnje čase, je delo Davida Rieffa, ameriškega zgodovinarja, nekdanjega vojnega reporterja, ki je pred leti objavil fantastično knjigo In Praise Of Forgetting, v kateri je kot vojni reporter ugotavljal, da so najbolj žgoča križna žarišča, kjer se dogajajo največji poboji in gojijo zamere in sovraštvo, obenem natanko tisti predeli Zemlje, kjer se ohranja in goji kult spomina. Njegova teza je zelo radikalna. Aktivno pozabljanje je tisto, kar lahko, če hočemo, iz nas eventuelno naredi boljšo vrsto, bolj humano civilizacijo, grajeno na vrednotah, kot so vzajemnost, solidarnost, ne pa sledenje individualnim hotenjem.

Kot varuhi avdiovizualne dediščine lahko ogromno naredimo. Za določene škodljive trende iz zgodovine civilizacije ni garancije, da se bodo ponovili, če jih bomo pozabili. Lahko pa jih pozabimo tako temeljito, da nikomur na kraj pameti ne bo prišlo kaj tako neumnega, kot je sekanje dreves, za namenom, da bi potem proizvajali premog in sadili sojo, da bi hranili krave … Tukaj smo lahko še bolj radikalni. Zbrisal in skuril bi vse superherojske filme, ker so ideološko srhljivi, promovirajo natanko to billgateovsko idejo, da se lahko iz te krize danes izkopljemo z invencijami, s privatnim kapitalom in privatno iniciativo. To so filmi, ki promovirajo netrajnostni način življenja preko ideje, da nas bo samo močni posameznik lahko odrešil. Ne bo, odrešila nas bosta solidarnost in ideja, da smo del skupnosti.

Vprašaš se, kaj lahko nek filmski arhivar sploh naredi. Promovira lahko seveda drugačne filme in o njih govori. Meni se recimo zdi absurdno, kot piše v knjigi, kako se danes kritiška srenja razneži spričo dejstva, da nek superheroj ni v pajkicah, ampak ima krilce. To je res dosežek zdravorazumske misli in feminizma – da je zdaj gospa, ne pa gospod, tista, ki v pajkicah leti po nebu. To je ta ‘fake bullshit’ odvračanja pozornosti od pravega problema.

Torej bi moral filmski arhivar kritično, na novo premišljevati filmsko zgodovino?

Absolutno nihče danes si ne more privoščiti biti nekritičen. To je bila moja začetna teza – danes ni nobenega poklica, nobene sfere človekove dejavnosti, od borze, avtomobilske industrije, do filmske kulture, ki bi si lahko privoščila obnašati se, kot da se to ne dogaja, kar se. Ni treba ustvarjati panike, ampak počasi premisliti.

V zadnjem času se pospešeno odvijajo spremembe na področju prikazovanja filmov. Ali se vam izkušnjo gledanja v kinu zdi smiselno promovirati kot edino avtentično filmsko izkušnjo?

Ne bi govoril o boljših in slabših filmskih izkušnjah. Je, kakor je. Spremembe je nemogoče ustaviti z moraliziranjem. Izhajam iz kulturne institucije, kjer ohranjamo idejo projekcije kot javnega dogodka in to je moja naloga. Hkrati pa intimno uživam v gledanju filmov na spletnih platformah. V tem ne vidim nobenega problema, oziroma celo mislim, da če hočemo zares videti, kaj se bo zgodilo z gibljivimi slikami v prihodnosti, moramo pogledati, kaj se dogaja na področju pornografije. Ta je bila vedno pred filmom. Prva je prešla na digitalno, prva je zapustila kinodvorane, prešla na splet in zapustila DVD-je. Enako bo v prihodnosti s preostalimi oblikami filma. Ne bo več Netflixa in HBO-ja. Obstajala bo zgolj ena platforma in vse bo na enem zaslonu. Filmska projekcija bo še vedno obstajala, kot obstajajo opere, dokler bo interes.

Ali je prava filmska izkušnja vezana na kinodvorano in »original«?

Koncept tega, kaj je pristna kinematografska izkušnja je seveda problematičen, že zaradi tega, ker si ljudje predstavljajo, da je pristna, idealna izkušnja ogleda filma na najboljši možni kopiji, v idealnih okoliščinah, v temni kinodvorani skupaj z ljudmi, ki ne žvečijo, ne preklinjajo … Avtentična kinematografska izkušnja pa je nekaj, kar je nemogoče poustvariti. Je nekaj, kar se vsak dan znova rojeva. Ljudje so avtentično doživljali filme Charlieja Chaplina – lačni, žejni in prezebli so se po šestnajstih urah težkega dela v fabriki nagnetli v dvorano, kjer so se smejali, jokali, plesali, gledali neko spraskano, grozno kopijo. To je bila avtentična izkušnja, ki je danes ne moreš več poustvariti, ker je vezana na marsikaj drugega, ne samo na strogo tehnične dele. Bolj pozorni moramo biti na delovanje ideologij, spraševati se moramo, zakaj sploh smo tu, zakaj počnemo, kar počnemo. Vprašanje restavriranja je nasploh bizarno, ker je devetdeset odstotkov tega, kar se prodaja kot kopija, samo digitalizirana kopija. To je nekaj drugega. Hkrati pa tudi nima smisla za tem žalovati, ker je ljudem vseeno. Če vprašaš ljudi, ki se na film ne spoznajo tako dobro, ampak kinematografe redno obiskujejo, če so leta 2015 v Ljubljani v sklopu filmskih ogledov opazili kakšno razliko, se nihče ne spomni, da je takrat Kolosej zamenjal vse projektorje. En dan so gledali film na filmskem traku, drug dan pa digitalno. To jih ne zanima. Nas mora, ampak vseeno iz tega ne ustvarjamo nekega kulta.