Sokrivka

Na filmskih platnih se je odvilo že mnogo zgodb o propadlih igralkah, ki hlepijo po stari slavi in so za vrnitev le-te pripravljene storiti čisto vse. A Robert Aldrich gre v svojem Kaj se je zgodilo z Baby Jane? (What Ever Happened to Baby Jane?, 1962) še korak dlje in v eni izmed protagonistk, Baby Jane (Bette Davis), utelesi to stopnjujočo slo po stari slavi in spretno zastavljen suspenz podaja skozi elemente grozljivke.

Uspeh Baby Jane kot otroške pevske zvezde ji je iz rok iztrgal otroštvo. Ko je Baby Jane mnogo let kasneje primorana skrbeti za invalidno sestro, ki je kasneje postala celo uspešnejša od nje, podoživlja svojo otroško slavo in je za vrnitev le-te pripravljena storiti vse – tudi ubijati. Na drugi strani se zdi, da njena bolj umirjena in skromna sestra Blanche (Joan Crawford) Babyjino občasno izživljanje, ki se skozi film stopnjuje, samo tiho opazuje. Vzroke za to je morda iskati v različnih načinih njune vzgoje, kar Aldrich domišljeno prikaže že v uvodni sekvenci. Na izjemno ljubkost Baby Jane meče temno senco njena razvajenost. To ponazarja prizor, v katerem si Baby Jane zaželi sladoleda: da bi ga dobila, bi namreč storila prav vse. Kljub temu, da sta bili vzgojeni skupaj, permisivna vzgoja Baby Jane deluje kot antipol asketski vzgoji Blanche.

Oba tipa vzgoje zaznamujeta protagonistki v starejših letih. To se npr. izrazi skozi govor Baby Jane, ki večkrat pri pripovedovanju anekdot iz otroštva za svoje neuspehe in zdrse krivi zunanje dejavnike ter ne sprejema odgovornosti za svoja dejanja. Na drugi strani je Blanche bolj zadržana in vselej le požira, kar ji Baby Jane natrosi. Redko se postavi zase, vsak njen poizkus pa se izjalovi. To poizkuša predvsem v odsotnosti Baby Jane, a ko jo ta zasači, Blanche od Babyjinega terorja ohromi. Zdi se, kot da je Blanche disciplinirano, kot v otroštvu, pripravljena potrpeti in počakati, da pride na vrsto. Njeno »zgledno« vzgojenost pa dokazuje tudi sekvenca proti koncu filma, kjer se izpove Baby Jane, da je bila prav ona sama (torej Blanche) kriva za lastno pohabljenost in ne Baby Jane, v kar je bila le-ta vrsto let prepričana. To Baby Jane izredno šokira – kakor da bi prišlo do nekakšne kognitivne disonance: kako lahko nekdo celo življenje drugega zavestno pusti, če ne celo »prisil« živeti v laži? Je torej Blanche sama kriva za način, kako se sestra obnaša do nje ali je krivce iskati morda v njuni vzgoji?

Ideja o »nekom drugem«, ki preganja Baby Jane, se skozi film večkrat nakaže in končno tudi razvije. Tako se v mnogih prizorih dva izmed likov pogovarjata, na koncu pa se izkaže, da je bil v tem prizoru prisoten še tretji lik, ki je ta pogovor poslušal in tako vdrl v njuno zasebnost. Kar je še bolj zanimivo in razkriva Aldrichevo domiselno režijo, je to, da se v vlogi »tretjega opazovalca« vsakič znajde nekdo drug. Najprej je to sama Baby Jane, nato njena služkinja, potem soseda itn. Film preveva občutek tesnobe, saj se zdi, da vedno nekdo opazuje. Če morda česa določeni liki ne bi želeli razkriti, se to, kljub tej želji – poimenujmo jo kar osnovna želja po zasebnosti – razkrije in razve. Problem zasebnosti postane tako ena ključnih, saj v ospredje postavi zgodbi dveh bolj ali manj uspešnih igralk, kjer se vzpostavi kontrast med javnim in zasebnim življenjem oziroma žrtvovanje slednjega na račun prvega.

Čar filma Kaj se je zgodilo z Baby Jane? se skriva v posameznih kadrih, ki jih avtor sestavlja skozi s pomenom nabito kompozicijo. Slednjo gradi skozi različne objekte znotraj kadra: še najbolj izstopa uporaba ogledal. Z njimi poglobi dogajalni prostor in skozi odsev enega izmed likov v ogledalu v prostor doda nov lik in tako vpelje idejo o prisotnosti »tretjega opazovalca«. Ogledala se pojavijo večinoma takrat, ko se eden izmed likov (največkrat sta to kar Baby Jane ali Blanche) znajde na čustveni prelomnici ali pa pogleduje v lastno preteklost. Tja se stalno vrača predvsem Baby Jane. Tako jo v enem od kadrov hkrati vidimo v hrbet, v ogledalu pred njo pa še vidimo s profila. Obenem se v ogledalu pojavi še tretji lik, Edwin (Victor Buono), pianist v službi pri Baby Jane. Na ta način avtor podčrtuje Babyjino slo po minulem uspehu. Zaradi obleke, podobne tisti, ki jo je nosila na nastopu v začetni sekvenci filma, njena podoba od zadaj ne izdaja njene starosti. Tako Baby Jane deluje kot replika iz otroštva – takšna, kot si skozi film prizadeva (p)ostati. A v odsevu ogledala se kaže njena »resnična«, groteskno postarana podobo, ki je daleč od tako želene otroške ljubkosti, kar poudarja njeno ujetost v kruto resničnost sedanjosti. Avtor take in podobno zastavljene kadre nanaša postopoma, kar potencira Babyjin mentalni propad in kot posledico tega – stopnjujoče nasilje nad sestro.

Trenutek, v katerem se pokaže največji del Babyjine srditosti, ljubosumnosti in sle po vrnitvi stare slave, Aldrich poudari s kadrom, ki obenem sam po sebi izraža celotno zgodbo. Baby Jane se razburi, začne kričati in vleči nepremično Blanche s postelje. A Blanche zaradi teme v prostoru ne vidimo. Z uporabo luči avtor v tem trenutku pozornost usmeri na fotografijo mlade in uspešne Blanche. Tako se Baby Jane ne bojuje s tisto staro, ohromelo Blanche pred sabo, ampak z uspešno, mlado Blanche – s tisto, ki ji vseskozi zavida. Avtor tu mojstrsko naslika Babyjino čustveno razvranost in s tem znova poudari domišljeno zgradbo filma.