Usklajenost nasprotij

V svojem delu avtor več časa posveti preoblačenju potapljača v opremo kakor dejanskemu potapljanju. Tu je moč hitro zaznati, da ne gre za videasta s težnjo po čim objektivnejšem predstavljanju določene teme v smislu natančnega opisa ali celo reportaže. Yuri Ancarani v svojih filmih obravnavano temo odreši okov realističnega prikaza in jo preobrazi v estetsko dovršeno ter skrbno detajlirano koreografijo elementov.

Slednje Ploščad Luna (Piattaforma Luna, 2011) izmed vseh njegovih del prikaže najbolj spretno. Sprva se z dolgimi kadri spusti v prikazovanje človekovih dejavnosti – spanje, uporaba stranišča, meditiranje itd.

A v tem primeru gre za potapljače, ki vse to opravljajo v malodane klavstrofobičnih komorah pod vodo. Človekove dejavnosti namreč posname s pazljivo izbranimi kadri, v katerih vzpostavi kontrast med človekom in strojem, organskim in mehaničnim, kar najbolje odraža kader meditirajočega človeka, obdanega s števci, ventili in cevmi – z vsem, kar ga v tistem trenutku še drži pri življenju, ne glede na to, v kakšnem stiku je posameznik v tistem trenutku s svojim notranjim, duhovnim svetom. V oči tako bode ideja o neizpodbitni odvisnosti človeka od stroja pri takšnih, izjemno nevarnih poklicih. Ancarani v filmu zastavi odnos med človekom in strojem, ki morda ni obojestranski, je pa njuno uspešno sodelovanje izredno pomembno za to, da oba »preživita«. V enem izmed začetnih kadrov, ki podaja grob opis načina uporabe umivalnika, se sicer začne dozdevati, da se bo avtor, v nekakšnem Kubrickovem manevru1 z namenom vzbujanja fascinacije osredotočal na tehnološke novosti, ki so bile pred ogledom filma laični publiki neznane. A to preglasi daljši kader, v katerem posameznik sprejema navodila preko zvočnika in preverja odprtost/zaprtost ventilov, pri čemer je prostora za napake (verjetno) zelo malo. Gre za najdaljši – zdi se namenoma pretirano dolg – kader v filmu, v katerem se izpostavi človekov nujno potreben perfekcionizem pri opravljanju tovrstnih del. Lahko bi dejali, da človeka utopično prikaže kot nezmotljivega 2.

Proti koncu se del posadke vendarle odpravi globoko v modrino. Ancarani človeka, obdanega z vodo oz. naravo3, prikaže kot osamljenega. Te trenutke zaokroži z mehaničnim ponavljajočim se zvokom, ki spominja na človeško dihanje, s čimer vzbuja občutek utesnjenosti. Potapljač se kmalu posveti zabijanju klina, ob tem pa se glasnost in pogostost zvoka ne spreminjata, dokler ne začnejo pojenjati in nazadnje utihnejo. Takoj, ko se to zgodi, Ancarani postreže s kadrom modrine vode, v kateri se pojavi rdeča. Je bil kriv stroj sam ali človeška napaka pri pripravi stroja?

1. Na Kubricka (2001: Vesoljska odisejada [2001: A Space Odyssey, 1968, Stanley Kubrick]) kot možno referenco spominja tudi poudarjena središčna kompozicija in pa kader, v katerem se del posadke spušča skozi okrogle odprtine.
2. Človeka pa ne prikaže kot nekaj nezmotljivega v filmu v delu Da Vinci (2013), ki in medias res popelje v operativni poseg, v katerem stopnjuje navidezno lahkotnost človeškega upravljanja strojev do elegantnega poplesavanja v stilu baletnih figur, v zadnji sekvenci filma pa predstavi kirurga vajenca, ki na testni inačici operacijskega stroja vadi z dominami. Sprva deluje prav tako izkušeno kot njegovi kolegi za operacijsko mizo, a povsem na koncu eno izmed domin nespretno podre (in s tem sproži podiranje celotne linije preostalih domin). Ancarani s tem spomni na človeško naravo, ki je vse prej kot nezmotljiva in popolna.
3. Pri interpretiranju Ancaranijevih del je nemogoče mimo dejavnika narave. V Šef (Il Capo, 2010) je moč opaziti popolno usklajenost človeka in stroja v razbijanju marmorja ter s tem izkoriščanja naravnih dobrin ali celo prilagajanja narave lastnim potrebam. Film se zaključi s sekvenco, v katerem se izmenjujeta bližnji plan oči in prelet čez gore. Poraja se ideja, da si človek, kljub izjemnem tehnološkem napredku in ubrani usklajenosti s strojem, še vedno ne uspe podrediti narave. Ostane ji podrejen in jo lahko zgolj občuduje.