Utesnjenost, ki jo druži skupna kri
Robert Aldrich v svojem psihološkem trilerju s prizvokom grozljivke Kaj se je zgodilo z Baby Jane? (What Ever Happened to Baby Jane?, 1962) jedro dogajanja postavi v tradicionalno hišo ameriškega višjega sloja 60. let 20. stoletja sredi tradicionalne soseske idealiziranih ameriških sanj, kjer za vsakimi vhodnimi vrati s telefonom, televizijo in hladilnikom domuje srečna družina zadovoljne gospodinje, zvestega moža ter vzorno vzgojene hčerke.
Film prikaže porušene sestrske odnose, ki nikoli niso bili pristni in izvirajo iz neizživetega otroštva. Takrat sta bili Jane in Blanche razpeti med zaščitnikoma – očetom in mamo. Baby Jane je eksces ameriškega »šovbiznisa«, njegova posledica in hkrati vzrok za prikritje delovanja sistema, v katerem je posameznikovo življenje vredno toliko, za kolikor se ga proda na odru ali v obliki porcelanastih lutk. Ko se na lutki v prodajali začne nabirati prah, je ni več.
Odnos med sestrama se nenehno vrača v preteklost, večinoma v otroštvo. Jane, v svoji duši še vedno slavna deklica, je neuravnovešena, nevrotična, agresivna in posesivna ženska, prizadeta zaradi načina, kako so jo nekoč zavrgli. »Nekoč boš ti tista, ki boš blestela, in takrat bodi boljša do svoje sestre, kot je ona sedaj s teboj,« zašepeta mama Blanche. Ko ji čez leta v Hollywoodu uspe veliki met in nihče več ne pozna Baby Jane, ji Blanche dobrohotno priskrbi vloge v filmih, ki pa večinoma niti ne pridejo v kinematografe. Za Jane in njeno samopodobo je to sol na rano, ki razje še preostale delce razuma. Dober namen postne pokroviteljstvo, ki dokončno zareže v njun odnos.
Blanche, ki po usodni nesreči pristane na invalidskem vozičku, je ujeta med štiri stene svoje sobe in hodnika v drugem nadstropju hiše, kjer živi z Jane. Razdalja med ženskama (in za Blanche z družbo nasploh) ni zgolj fizična – to predstavlja stopnišče – temveč tudi psihična. Avtor spretno izrabi perspektivo stopnišča, ki je v različnih situacijah na filmskem platnu drugače prikazano. Večji kot je Blanchin občutek odtujenosti, bolj strmo in z več stopnicami je stopnišče. Ko končno zbere moči in pogum, kar je za sicer bivšo neodločno profesionalno igralko precejšnja težava (saj se tako njena obrazna mimika kot glas zdita nekoliko prisiljena in narejena), se do nedavnega grozeča naloga (spust po stopnicah) spremeni v nekaj izvedljivega (stopnišče se zdi položnejše).
Suspenz in stopnjujoča psihična nasičenost gradita tempo filma. Splošna vodilna vloga ženske je še bolj poudarjena v mami Edwina Flagga. Ta parodira ujčkajoče mame ter njihove sinke, izgubljene in zanikajoče fante srednjih let, končne izdelke Hotela mama. Spočetka le zanimiva spremljevalna zgodba, ki s humornimi vložki poživi dogajanje, na koncu pomembno vpliva na njen razplet.
Blanche s svojim ravnanjem Jane ne daje razlogov za njeno kasnejše vedenje. Nasilje in kruto izživljanje nad sestro Jane spomni na čase, ko je bila ona prva violina v družini. Njeno duševno stanje dejanj ne opravičuje, jih pa postavi v kontekst, v katerem se Aldrich še enkrat znese nad krvoločnostjo izkoriščevalske družbe, ki ni sposobna samorefleksije, ko se je treba soočiti s posledicami stranskih produktov ustvarjanja »instant zvezd«. Te je potrebno skriti, marginalizirati in nasploh odstraniti iz kakršnegakoli normalnega družbenega življenja.
Dvojni obrat vodilnih vlog v filmu ponuja različne zorne kote na en in drug lik. Po končnem preobratu je težko soditi o krivdi Jane ali Blanche. Njuna različna, a vendarle podobna karierna pot, velik uspeh, kasnejši grenak propad, vlečejo vzporednice z nekim tretjim, institucionaliziranim neosebnim likom v ozadju, ki vleče vse niti tudi v mnogih drugih, tragičnih življenjih hollywoodskih uspešnic.