Umetnost videospotov se je pričela v začetku 80. let z razvojem rapa. S tem je prišla tudi scratch glasba (ustvarjanje preskakovanja v zvoku s premikanjem vinilne plošče), ki so jo  kmalu pospremili tudi z video vložki. To je omogočil prihod VHS tehnologije, ki je umetnost gibljivih slik približala množicam.

Triumf želje (Neven A. Korda, Borghesia, 1989)

Mejnik pri razvoju videospotov je bila ustanovitev ameriške televizijske postaje MTV, ki je 24 ur dnevno predvajala glasbene videospote. Prodor na območju bivše Jugoslavije se je zgodil, ko je MTV pričela oddajati tudi v Evropi in postala vidna tudi pri nas. Kasneje so se ji pridružili tudi drugi TV programi s podobno tematiko, ki so oddajali v bližnji okolici.

Bivši član skupine Borghesija, Neven A. Korda se spominja, da so glasbo z videom sprva združevali v bolj elitnih klubih, kjer so poleg glasbe v ozadju predvajali naključen komercialni material, npr. oglase. Videospot pri nas je bil delo zasebnih navdušencev, ki so v disko klube poleg mešalnih miz za zvok pripeljali tudi video nosilce. Nekaj časa so delovali s tedensko produkcijo, tako da so vsak teden s prihodki od vstopnine v klubu pokrili stroške spota in se lotili naslednjega za prihodnji teden.

Prve slovenske skupine, ki so svoji glasbi dodale videospote so bile LaibachBorghesijaVideosex, … Kot povzame Korda, »spoti niso le podlaga za glasbo, ampak ji dajo nove dimenzije.«

Glasbo so pospremili z montažo posnetkov, ki so bili navadno posneti že prej, v videospotu pa so jih uporabili v drugem kontekstu, da bi še dodatno poudarili sporočilo glasbe. Menjave prizorov so bile v rosnih letih videospota skoraj vedno odražale ritem glasbe.

Montaža na VHS formatu je bila zahtevna, saj so delali z veliko materiala, posnetega na kasetah in morali dobro vedeti, kje se nahaja kader, ki ga želijo vključiti v spot. S popularizacijo video medija je prišlo tudi veliko novih efektov, ki so pospremili montažo. Na primer chroma keyer, ki je omogočal brisanje ozadja s posnetkov in kombiniranje več kadrov iz različnih virov v enega.

V 90. letih je RTV pričel sodelovati z neodvisnimi video umetniki in tako povečal domačo produkcijo. Videospot pa je dobil mesto tudi na nacionalni televiziji z oddajo Videostopnice.

Danes videospote ustvarjajo organizirane ekipe, ki so po besedah snemalca Saša Štiha odvisno od sredstev lahko tudi na ravni filmske produkcije. »Videospot je za skupino vložek v prepoznavnost in tudi neke vrste reklama. Za ustvarjalca pa ponuja večjo svobodo pri eksperimentiranju, saj napake niso tako očitne kot pri kratkem filmu, pa tudi produkcija je precej manj obsežna in traja manj časa,« povzame Štih.

Režiserka in video ustvarjalka Maja Prelog je tudi avtorica spota Eurovision za skupino Laibach. O procesu ustvarjanja pravi, da so se predvsem veliko pogovarjali o pomenu pesmi in njihovih osebnih pogledih na tematiko, ki jo pesem obravnava ter kako bi to prenesli v spot. Danes spoti tudi niso več nujno v ritmu glasbe, vse je zelo odvisno od posamezne zvrsti.

»V Projektni sobi SCCA vzdržujemo arhiv vse produkcije videospotov pri nas, ki so prek spletnega arhiva DIVA na voljo vsem,« pogovor sklene kuratorica Barbara Borčić.