Vsako umetniško dejanje je politično dejanje
Pogovor z Jasno Krajinovič, I. del
Ostrenje pogleda: Kaj je za vas dokumentarni film?
Jasna Krajinovič: Dokumentarni film je zame življenjska šola, hkrati pa neskončno iskanje, prerojevanje filmskega jezika. Vsakič znova sem postavljena na začetek. Pred menoj se odvija dogajanje in moram razmišljati o kadru, zvoku … Film je čudovita izkušnja.
Kakšna je razlika med dokumentarnim in igranim filmom?
Filma ne pojmujem kot nekaj, kar se strogo deli na dokumentarno in igrano. Igrani filmi so dokumentarni in nasprotno se nekateri dokumentarni filmi približajo fikciji – temu, kar mi pojmujemo kot ‘center’ igranega filma. Vse, kar posnamemo, je subjektivno. Vse je del tega, kar se nam resnično, pa tudi neresnično, dogaja v naši podzavesti.
Ko se dokumentirane osebe znajdejo v neki situaciji, se obenem izražajo, kot da bi bili igralci. Prisotnost kamere vpliva nanje, zato se trudim, da se jim kamera priljubi, da jo imajo radi. Tako je tudi pogled, ki osebi morda uide v kamero, povsem naraven. Zdi se mi, da kamera ujame resnični in fiktivni del dokumentarnih oseb – tudi zato ne postavljam meje med dokumentarnim in igranim filmom.
Ko se dokumentirane osebe znajdejo v neki situaciji, se obenem izražajo, kot da bi bili igralci. Prisotnost kamere vpliva nanje, zato se trudim, da se jim kamera priljubi, da jo imajo radi. Tako je tudi pogled, ki osebi morda uide v kamero, povsem naraven.
Jasna Krajinovič
Kako dosežete, da se kamera prikupi?
Snemanje filma je proces. Začne se z idejo, sledi raziskovanje … včasih še sama ne vem, kdaj me določena tematika zares pritegne do mere, da bi iz nje črpala material za nov projekt. Včasih me sprašujejo, o čem bom snemala svoj novi film, in odgovorim, da vem le nekaj malega. Taki so začetki – imaš idejo, koncept, veliko pa je še neznanega.
S seboj vedno nosim fotoaparat, saj rada fotografiram. V fotografije, četudi mi morda na prvi pogled niso všeč, se vedno zapiše nekaj, kar me navdihuje. So kot vizualne beležke, h katerim se vračam, ko se pripravljam na nov film. S svojimi opažanji pridem do ljudi, ki bodo sodelovali pri projektu in jih dobesedno okužim s svojo idejo. Proces poteka v obeh smereh, saj mi s predlogi in pripombami dajo več, kot bi sama lahko dosegla. Zato je zame filmska umetnost umetnost skupine. Nikoli ne delam sama – doprinos in navdih sodelavcev sta vedno neprecenljive vrednosti.
Takšen pristop gojim tudi v odnosu do oseb, ki nastopijo v mojih filmih. Nikoli ne delam z nekom, ki ne čuti potrebe, da bi nekaj podelil. Ljudje imajo svoje zgodbe, in če jih želijo obdržati zase, je treba to sprejeti in spoštovati. Nekateri pa želijo deliti in takrat lahko nastane dokumentarni film – nekaj doprinesem jaz, nekaj oni, nad vsem pa kot ‘tretja oseba’ bdi kamera.
Zelo pomembno je, da se vsi, ki sodelujemo pri snemanju, dobro poznamo. Direktor fotografije je kot moje oči. Ko on gleda skozi kamero, natančno vem, kaj vidi. Hkrati pa so tudi oči osebe, ki jo snemamo, saj ona čuti, da je kamera osredotočena nanjo. Pride do križanja pogledov, čustev … zato želim, da se jim kamera priljubi – da postane naravi del tega, kar se med nami dogaja. Tudi če material ni tehnično popoln ali pa nekega posnetka v filmu ne bomo uporabili, vse še vedno ostane del nas, ker gre za zapis našega druženja. Včasih je izkušnja druženja pomembnejša kot sam film. Film »moramo« in hočemo posneti, stranski produkt pa je vse tisto, kar smo med snemanjem doživeli in bo za vedno ostalo v predalih.
S svojimi opažanji pridem do ljudi, ki bodo sodelovali pri projektu in jih dobesedno okužim s svojo idejo. Proces poteka v obeh smereh, saj mi s predlogi in pripombami dajo več, kot bi sama lahko dosegla. Zato je zame filmska umetnost umetnost skupine. Nikoli ne delam sama – doprinos in navdih sodelavcev sta vedno neprecenljive vrednosti.
Jasna Krajinovič
V vaših filmih obravnavate težke življenjske zgodbe. Kako so se vas dotaknile? Lahko dokumentarist kdaj preveč razgali dokumentarno osebo?
Gre za nevarnost, ki je vedno prisotna, tudi pri igranem filmu, kjer kot režiser usmerjaš igralca, pa morda temu nisi kos. Dejstvo je, da ko začneš delati na projektu z drugimi, sčasoma prerasteš svojo osnovno idejo. Lahko se zdi, da je koncept na začetku do potankosti načrtovan in izdelan, a vmes je življenje, življenjske situacije, in možno je, da se na koncu proces odvije v povsem drugo sme
V svojem ustvarjanju sem vedno postavljena v situacije, ki so mejne. Tako daleč grem. A sama mej nikoli ne potiskam – pustim, da se v filmu same premikajo. Potrebne je ogromno potrpežljivosti in določene tolerantnosti … skorajda moraš sprejeti, da filma morda sploh ne bo. Ko sprejmeš, da morda filma sploh ne bo, ti bodo osebe, ki prej niso želele biti pred kamero, trikrat poplačale. Med recimo skoraj ‘banalno’ situacijo, kot je jutranje kuhanje, se kar naenkrat odprejo in pride do izpovedi. Čas, odprtost in neprisiljen pristop so pogoji, da se med nami lahko stkejo pristne vezi – da se gledamo kot ljudje.
Malo bolj konkretno – kako ste prišli do Antona in potem Poletja z Antonom (Un été avec Anton, 2012)?
Spreminjal se je v pravega vojaka. Ko smo film dokončali, je bil zadovoljen. Par mesecev potem je bil film prikazan na IDFI (International Documetary Filmfestival Amsterdam), povabili pa so me tudi na moskovski festival, ki je bil kritičen do sistema. Tja smo želeli iti s stotnikom, a ni želel, so pa prišli Anton, njegova babica in prijatelji. Po predvajanju na festivalu je bilo pol dvorane sram, da se kaj takega dogaja v Rusiji in da jim to prikaže tujec, druga polovica dvorane pa je bila ponosna, da takšne šole obstajajo in da se v njej skrbi za otroke. Gledalci iz druge polovice so babico takoj po prikazu vprašali, kje je šola, da bi vanjo vpisali svoje otroke. Anton je tam tako dobil neko potrditev. Z njim smo ostali v stiku in trenutno je na tem, da bo odšel v vojsko. Babica mu je umrla tik po predvajanju na moskovskem festivalu, v njeno hišo pa sta se naselila njegova starša in mamin očim. Anton je z njimi živel tri leta. Zdaj, ko bo odšel v vojsko, novega filma z njim ne morem narediti, ker ga je preveč sram. Želi si, da bi zgodbo čim prej pozabil.
Kako so vas sprejeli v šoli Kaskad?
Gre za paramilitarce – vojaki, ki so že bili v vojni in se zdaj ne morejo več umiriti. Zdi se jim fino, da skrbijo za mlade. Ko smo prišli tja, so bili zelo ponosni. Vsem ekstremističnim skupinam je namreč všeč, da se jih snema, da se o njih govori na kakršenkoli način. Spoštovali so nas in nas še vedno, ker so bili videni, češ kdo drugi pa bi se za njih sploh zanimal. Zanimivo mi je bilo – in zato me še vedno vleče tja –, da s prihodom tja stopiš na drugo stran političnega zidu. Pogovarjali smo se o svetu, politiki in se nismo strinjali. Kar so rekli, nam skoraj vedno ni bilo všeč, saj je šlo večinoma za čiste norosti … a ne vedno. Rekli so nam: ‘Vi tako slepo verjamete, da je vaš sistem pravičen.’ Streslo nas je, nam dalo misliti. Mogoče pa le ne vemo vsega, mogoče ni vse tako, kot se zdi. Dobro je bilo iti tja. Še vedno me vleče na drugo stran tega namišljenega zidu.
Zdi se, da gre pri vašem dokumentarnem ustvarjanju za ustvarjanje iz nuje. Lahko pojasnite nujo in jo povežete z močjo filma na primeru Damjanova soba (La Chambre de Damien, 2008)?
Del ustvarjanja je nezaveden. Želela sem si snemati v Sloveniji in ozrla sem se okrog sebe. Naletela sem na članek o mladih, ki so v Velenju do smrti pretepli brezdomca. Povsem me je pretreslo. Take stvari naj bi se dogajale drugje, ne v Sloveniji … Da bi mladi kar nekoga ubili. Sočasno s tem dogodkom je bila v Celjski galeriji umetnosti razstava fotografij Klavdija Slubana. Sluban je čudovit fotograf, živi v Franciji, bil pa je tudi Bressonov asistent. Po naključju sem bila tam in si razstavo ogledala. Sluban je v celjskem zaporu delal z mladoletnimi obsojenci in ustvaril cikel fotografij, ki ponujajo vpogled v dogajanje za zaprtimi zidovi. Z obsojenci je delal štiri leta in jim ponudil priložnost, da sami prek fotografije izrazijo svoje občutke – v roke jim je dal fotoaparat in v zameno dobil podobe, ki so izražale njihov glas. Ob čudovitih podobah sem ostala brez besed. Čutila sem se poklicano, zato sem šla do direktorice zapora in se dogovorila, da bi v sodelovanju pripravili filmsko delavnico. Zame je bila to bogata izkušnja. Vedela sem, da se igram z nevarnostmi: ali se bom spustila v to ali ne bom. Ko sem šla do direktorice, je rekla, da jih je zelo sram. Klavdij je nameraval nadaljevati s projektom, ampak mu Slovenija ni dala denarja. Francija je štiri leta prispevala sredstva, a ko jih je zmanjkalo, je moral prenehati. Zaradi tega mi je direktorica dejala, da bom morala projekt financirati sama.
Eno leto sem hodila zapor in najbolj talentiran v skupini je bil Damjan. Bila je nuja, da povlečeš mladega človeka ven iz naše realnosti, iz tega, kar nas obkroža. Čutila sem veliko odgovornost do mladih, ki so bili tam. O filmu smo govorili na zelo lep način. Delali smo tudi z osem-milimetrsko kamero. Kakšne lepe posnetke so naredili! Želeli smo jim dati glas, da izrazijo čustveno inteligenco, ki jo premorejo. Res je ubil človeka, ampak zame je bil nedolžen. Bilo je nevarno. Niti Damjan mi ni mogel dati zagotovila, da se ne bo obrnil proti meni, da ne bo enkrat kar eksplodiral. Iz njih je prišla poezija, ki jo imamo vsi, samo najti jo moraš. Mogoče se sliši nekoliko čudno, ampak zakaj ustvarjamo? Zato, ker je nekaj lepega nekje in se splača, da se ga poišče. Ne gre za iskanje potrdila ali zaslužka. Gre za vrednoto, ki je specifično človeška in je tu med nami. Mislim, da se moramo zanjo boriti vsi. Vsi, ki ustvarjamo, hočemo priti do v današnjem svetu prezrte vrednote. To je naša naloga. Poezija je neskončna in neizčrpljiva. Lahko je malo nagrebeš v film, v skladbo, ampak ona je neskončna in nam je vedno dana.
Res je ubil človeka, ampak zame je bil nedolžen. Bilo je nevarno. Niti Damjan mi ni mogel dati zagotovila, da se ne bo obrnil proti meni, da ne bo enkrat kar eksplodiral. Iz njih je prišla poezija, ki jo imamo vsi, samo najti jo moraš. Mogoče se sliši nekoliko čudno, ampak zakaj ustvarjamo? Zato, ker je nekaj lepega nekje in se splača, da se ga poišče.
Jasna Krajinovič
Govorili ste o poetičnosti. Kaj pa političnost vaših filmov?
Zavedam se, da so moji filmi politični. Tudi dejanje iskanja poezije je politična stvar, enostavno si upornik v iskanju tega, česar ne bi smel najti, za kar bi se moral najprej omejiti, plačati. Vsako umetniško dejanje je politično dejanje, ker je dejanje upor človeškega duha, ki hoče nad povprečje. Včasih je tudi zapis določenega časa politična stvar. Najbolj pomembno pa je, da se običajnim osebam, ki jih drugače nihče ne bi videl, da glas in tako postanejo center dogajanja. Sem proti vojni. [Osamosvojitvena] vojna v Sloveniji se mi je zdela nečloveška, živalska. Zame je Jelko Kacin bog, ker je nenehno ponavljal, da Slovenija noče vojne, da mi v vojno ne bomo šli in da samo prosimo, da jugoslovanska vojska zapusti Slovenijo. Šlo je za neko drugo stvarnost, ki se sedaj dogaja povsod po svetu. Zdi se mi pomembno, da je vsak film posredno politično obarvan – protivojno sporočilo je seveda izrazito politično.
Izrazito protivojen je vaš film Sestri (Deux soeurs, 2006), o sestrah, ki čistita minska polja.
Da, vsekakor. Ni nujno, da je vsak film neposredno (proti)vojno obarvan. V Damjanovi sobi je protivojno sporočilo v tem, da se vojna dogaja vsak dan v vsakem najstniku slovenske družbe. Zato, ker za njih ni poskrbljeno, hrani se jih z nasiljem, vsa družba je taka. Tudi šole ne storijo dovolj. V družinah je prisotno nasilje … mladi se ne rodijo taki – družba jih naredi nasilne. Mladi se borijo s tem, s čimer se jih hrani. Hrani se jih z nasiljem in s tem, kar oni niso. V filmu se vidi, da je Damjan poet … nasilnež in poet.
Bi lahko rekli, da gre za boj proti boju?
Vsako ustvarjanje, kjer se stvari postavijo v druge dimenzije, je boj proti boju.
Ali ima ustvarjanje enak vpliv kot nasilje? Gre pri ustvarjanju lahko za anti-nasilje skozi umetnost?
Ljudje smo povezani na razne načine. Zavedne in nezavedne, vidne in nevidne, in čeprav komu film ni všeč, se ga bo vsaj na nek način dotaknil. Nekaj bo v njem, kar bo nekaj časa potovalo in v njem ostalo. Najbolj važen je dotik filma in gledalca.
Kdaj se zgodba v filmu zaključi?
V igranem in dokumentarnem filmu lahko vse postane neskončna zgodba, čeprav je tako, da ko si enkrat v procesu montaže, v pregledanem materialu odkrivaš večplastnost – so določeni elementi, ki se v montaži povežejo. Montaža lahko traja tri mesece, lahko en mesec, lahko dve leti … Lahko je zelo hitro, lahko pa zelo dolgo – kot recimo slika, ki mogoče nastane z enim zamahom ali pa nastaja več let. V določenem trenutku začutiš, da se bodo elementi združili in tako nastane organska celota, ki začne dihati, utripati v svoje življenje – nastane film. Žal smo omejeni s proračunom, upoštevati moramo tudi čas trajanja filma. Boli nas, če je treba film nasilno odrezati. Včasih v dobrem smislu, včasih pa v slabem.
V filmu so tudi črno-beli posnetki Damjana, ki je snemal s kamero. Moj montažer je bil še bolj zagnan za film kot jaz in mi je potem rekel: ‘Jasna, ti si kar njih poslušala in dokončala film. Poglej, midva bi morala še delati na črno-belih posnetkih, ki so močnejši kot tisto, kar sva midva pustila notri.’ Zameril mi je in nekaj časa se nisva pogovarjala. Nisem vedela, kaj je narobe. Ker zanj proces še ni bil končan in mislim, da je imel prav.
… in Jasna Krajinovič je žal morala po svojih žirantskih obveznostih.