Za štirimi stenami
Nekdanji Ostrilec Lenart Sušnik se je na letošnjem Festivalu kratkega filma FeKK predstavil s filmom z naslovom 4×4 (2021), v katerem predstavi preživljanje karantene s perspektive mladostnika. Z njim smo se pogovorili o procesu ustvarjanja njegovega prvega filma.
Vaš film sestavljajo trije med seboj zelo različni deli. Ločujejo jih vmesni napisi, ki ste jih natipkali na pisalni stroj. Zakaj ste se odločili za takšno zgradbo? Ste jo zasnovali že pri pisanju scenarija?
Za film nisem imel scenarija. Je nekakšna kompilacija različnih trenutnih vtisov in idej, ki sem jim sledil. Najprej je nastala ideja za prvi del, ki prikazuje notranjost sobe iz različnih kotov. Pred tem sem že posnel del z impresijami luči, nisem si mislil, da bo to material za isti film. Sedel sem doma v karanteni in se smilil samemu sebi. Razmišljal sem, da bi bilo fino nekaj delati, da se ne bi več smilil samemu sebi. Ko sem zvečer hodil po Kamniku in s kamero snemal luči, sem kasneje ugotovil, da posnetki posredujejo nekatere moje občutke. Čutil sem, da lahko z osebnim izrazom prikažem stisko drugih ljudi.
Kakšen je za vas pomen teh luči?
Večji del filma je zajet v prostoru znotraj štirih sten. Zdi se mi, da dogajalni prostor na nek način podzavestno vpliva na gledalca. Intenzivne, shizofrene montaže luči prebijejo okvirje. Zame predstavljajo katarzo.
Kako ste se odločili, koliko nazornih delov, porničev, podob eksplozij in vojakov vključiti?
Bil sem v dilemi. Veliko sem razmišljal, kako vulgaren sem lahko. Želel sem vključiti veliko agresivnosti, a sem se spraševal, kako daleč lahko grem, da nasilnost ne postane neokusna. Posnetke sem črpal iz interneta, materiala sem imel ogromno. Imam kolega, ki ga to zelo zanima, on mi jih je posredoval. Morda bi bil film celo boljši, če bi uporabil nasilnejše posnetke. Mislim, da je prednost eksperimentalnega filma to, da je močen. Da se gledalec usede in ga prepričajo močne podobe. Zdi se mi, da bi lahko šel v ekstreme, ampak me je tu zaustavil moj moralni kompas.
Vas je pri ustvarjanju 4×4 navdihnil kakšen film?
Vzora sta bil film Daichija Saita Trees of Syntax, Leaves of Axis (2009) in film Kristine Kokalj Mašina spomina (2018). Oba imata izrazito močno vizualno in zvočno podobo, ki sta me navdihnili.
Kakšno snemalno opremo ste uporabili?
Snemal sem s kamero, ampak nimam veliko znanja o snemanju. Kupil sem nek običajen fotoaparat. Na začetku si nisem mislil, da bom material uporabil za film. Moj cilj ni bila popolna slika in mislim, da film tako funkcionira bolje. Nastal je med karanteno, tematika se navezuje na lockdown – želel sem prikazati stisko mladih med karanteno. Na programu je letos več filmov na to temo. Zanimivo je, da smo nepovezani ljudje prišli do podobnih zaključkov.
Najlepša hvala za pogovor!
Transkribirala Eva Palčič.