Zadnja postaja nebo

Zapuščena železniška postaja je idilično domovanje mladega Josipa v kratkem igranem filmu Transnebesna železnica (2021) Ivane Vogrinc Vidali. Dogajalni prostor celotnega filma je vagon, v katerem prebiva.

Sama omejenost Josipovega bivalnega prostora daje vtis varnosti in spokojnosti. Omogoča mu odmik od preostalega realnega sveta. Kljub izoliranosti Josip ni popolnoma sam. V njegovem življenju je namreč prisotno tudi njegovo dekle in neznani gospod, ki se vsake toliko pojavi v njuni bližini. Idealizirana predstava življenja v subtilnem, ljubečem odnosu in urejenem zavetju deluje magično.

Subtilna ljubezen, ki jo Josip goji do svojega domovanja, je poleg erotičnega razmerja z dekletom glavni motiv te pripovedi o eskapizmu. Josipov pobeg od realnosti avtorica izrazi skozi prvine magičnega realizma. Vagon ni le prostor, v katerem prebiva, ampak je poosebljen Josipov sopotnik. Sopotnika komunicirata z nenavadnimi sporočili in občutji. V odgovor na stisko, ki jo Josip občuti ob zavedanju, da se njegov čas v vagonu izteka zaradi načrtovanega rušenja železniške postaje, v oknu vagona opazi odsev oblakov. Sporočilo deluje zelo intimno, njun nenavaden odnos je preostalemu svetu tuj in nedostopen. K občutenju globine odnosa doprinese umirjen ritem samega prizora. Uporaba totalov in kompozicije z veliko praznega prostora, ki odpira pogled na potujoče oblake in nebo, namigujejo na inferiornost človeka v odnosu do narave.

Za Josipa postaja ni zgolj začasen pobeg od realnosti, kakor je to za dekle in gospoda. Popolno zavračanje zunanjega sveta in intimna navezanost na vagon ga zarišeta kot popolnega eskapista. Po napovedi o rušenju postaje se odloči, da bo iz realnosti pobegnil. Avtorica s filmom poda družbeni komentar, da magičnost in nedolžnost, ki ju lik Josipa in narava v njegovi okolici ponazarjata, v tem svetu očitno težko najdeta svoje mesto.