Zadnji klavirski koncert

Italijanski kratki animirani film Steinway (Massimo Ottoni, 2016) v prepletu stop animacije in risane tehnike upodablja vojno krutost, ki jo v trenutek premirja zaziba glasba.

Nemški in italijanski vojaki med prvo svetovno vojno uživajo začasno premirje – sonce sije, kuhar si popeva o vinu, ustreljeni so zgolj fazani. Na obhodu nemška patrulja v gozdu najde klavir. Ker je eden izmed vojakov nekoč nastopal kot pianist, se vojaki odločijo, da bodo klavir prenesli v jarek.

A ko vojak-pianist sede za klavir, se svet spremeni. Vojaki pozabijo na vojno in težke razmere, prepustijo se glasbi in vinu ter se spomnijo življenja, ki so ga nekoč živeli – časa, ko še niso bili vojaki ampak očetje, sinovi, glasbeniki … Sproščenemu vzdušju se prepustijo vsi vojaki, ne glede na narodnost, vsi občutijo isto hrepenenje po drugačnem življenju. To se kaže tudi na vizualni ravni: stop animacijo zamenjajo skice. Z glasbo se konča tudi ta animacijska tehnika, ki po sanjskem risanem delu poudari vrnitev v težko realnost. Za nastope pianista se Italijani Nemcem vsakič zahvalijo s hra-no, pijačo in podaljšanim mirom. Toda tudi v tem začasnem premirju je še vedno prisotna tesnobnost in strah pred smrtjo. Igranje klavirja naenkrat ostro prekine izstreljena krogla, glasba utihne, vojaki pa v strahu planejo po svojih puškah.

Kratka premirja med nasprotniki, kot je bila npr. nogometna tekma okoli božiča 1914, se včasih pojavijo v vojni, vendar so kratkega časa. Sonce hitro neha sijati, jarke in bodečo žico ovije gosta, siva megla. Pod oficirjevim poveljem si vojaki v pripravi na ofenzivo na puške natikajo bajonete. Glasba utihne in od začasnega miru ostane zgolj bled spomin, podobno kot od klavirja ostanejo zgolj polomljeni, zogleneli ostanki.