Zadušljivo vzdušje čakanja na nekakšen jutri

Vrtno mesto (ang. Garden City) je ideja, ki jo je ob koncu 19. stoletja predstavil socialno-urbanistični reformator Ebenezer Howard, da bi združil prednosti mest in podeželja, razbil prenaseljenost in se izognil pretiranemu onesnaževanju v času, ko je industrializacija že začela terjati svoj davek. Gre namreč za manjše samozadostne skupnosti, ki so znotraj industrijskih mest obdane s t. i. zelenimi pasovi. Nanje se naveže režiser Marco Piccarreda, ki v svojem dokumentarcu Mestni vrtovi1 (Città Giardino, 2018) prikaže center za pomoč mladoletnim imigrantom brez skrbnikov, nekakšno izolirano skupnost v pusti notranjosti Sicilije. A čeprav je center fiktivno poimenovan Città Giardino, kaj malo spominja na idilično idejo vrtnega mesta. Propadajoča zgradba, obdana z divjim, nekultiviranim zelenjem, ki jo namesto urbanega mesta obkroža na obrobje potisnjena onesnažena industrijska cona, je bolj zapor kot zatočišče šestim afriškim fantom. Živeči v popolni osami, v takšni getoizirani okolici nimajo kaj drugega početi kot čakati na spremembo.

Atmosfero brezizhodnosti, stagnacije in zadušljivosti film ustvarja z umirjenimi prizori, v katerih apatični, pasivni protagonisti postavajo naokrog in poležavajo v vsakršnem brezdelju.  Kratkočasijo se le s telefoni, računalniškimi tablicami ali brezciljnim razmišljanjem o pobegu. Veliki plani fantov in starejšega belolasega moškega, čigar funkcija ni povsem razvidna, mogoče pa je predvidevati, da gre za nekakšnega oskrbnika, hišnika, izpostavljajo malodušje na njihovih obrazih. Medtem ko splošno stagnacijo poudarja uporaba statične kamere, konstantni zvoki čričkov korespondirajo z neskončnim ponavljanjem vsakdanjika. Prav tako se ponavlja detajl zapakirane hrane; testenine so ovite v prozorno plastično folijo, pogled skoznjo zamegljujejo kapljice, nastale zaradi kondenzacije. Ne le da tako ovita hrana daje občutek utesnjenosti, temveč s svojim neprivlačnim izgledom vzpostavlja simbolni kontrast med slavno italijansko kulinariko in tem, kar se kot socialno pomoč pošilja na obrobje. Piccarreda je v intervjuju po projekciji filma povedal, da je hrana za imigrante v centrih izrednega pomena, tudi zato, ker je nekakšen obred, ki prekinja brezdelje.

Poslana socialna pomoč vendarle ni edina stvar, ki v malo »vrtno mesto« prihaja od zunaj. Protagoniste namreč obišče novinar, ki jih v snemanem intervjuju sprašuje o poti v Italijo, nasilju, ki so ga morebiti doživeli na tej poti, o motivaciji in odločitvi za prihod v Italijo ter načrtih za prihodnost. Afriški dečki po navedbi svojega imena in starosti počasi onemijo. O svoji poti in nasilju ne želijo spregovoriti, načrtov za prihodnost nimajo, za izbiro Italije kot destinacije svoje migracije pa eden od njih navede povsem trivialen razlog – navijanje za italijansko nogometno moštvo. Intervju tako razodeva mladostniško naivnost in nedolžnost, v zraku pa obvisijo travmatične izkušnje. Umanjkanje dialogov še dodatno poudari, da besede zanje niso sredstvo, s katerim bi jih lahko izrazili. Kaj se bo z dečki iz Mestnih vrtov zgodilo – ali bo komu uspelo pobegniti, bo koga vzela kakšna rejniška družina, bo zapeljevanje punc prek mobilnega telefona uspelo –, je za sam film povsem nerelevantno. Kajti, kot pravi eden od njih, vse od zgodnjega otroštva dalje je zanj zgolj nesrečna zmešnjava. Tisto, kar je torej esencialno, je zadušljiva in brezizhodna sedanjost.

1. Ustreznejši prevod italijanskega »Città Giardino« je vrtno mesto. Op. a.