Živeti divje življenje

Svet v času Truffautovega ustvarjanja je bil čas sprememb – tako v politiki, kot tudi v umetnosti. Z nastankom ekspresionizma so ustvarjalci pričeli v umetnost vnašati svoje občutke, svoje refleksije o svetu so želeli sporočiti ljudem na drugačen način. Svobodo so iskali v ustvarjanju, sicer na manj uporniški način, kot jo je iskal Antoine, glavni junak filma 400 udarcev (Les quatre cents coups, 1959). Ta je po svobodi hrepenel. A na koncu, ko jo le najde, ga prestraši. Zamrznitev njegovega pogleda na samem koncu zaznamuje. Antoinov pogled govori, da je svoboda vse drugo, kot to, kar je pričakoval. Zdi pa se, da je odločen kljubovati tudi puščobi svobode.

V uvodni špici se izriše Pariz – v ozadju je Eifflov stolp; tako film že na začetku popelje v čudovito podobo Pariza tistega časa. Dela, nastala v obdobju francoskega novega vala, težijo k prikazu čim bolj resnične podobe, v njih se pojavijo resnični ljudje (različni sloji, poklici, osebnosti) in resnične situacije, ki jih močno zaznamujejo. Film raziskuje dinamiko v družini srednjega razreda, ki gre skozi težavno obdobje. Tako se dotakne odnosa med starši in otrokom in pokaže, kako je odraščati v družini z mamo, ki si ji odveč, in z očimom, ki se samo zabava. Mlad človek potrebuje stalnico znotraj družinskega življenja in podporo s strani staršev, ki je Antoine ne dobi dovolj. Mamin odnos do sina se venomer spreminja, kar je verjetno tudi eden izmed razlogov, zakaj Antoine odrašča v upornika.

François Truffaut mladost prikaže brez zadržkov – neposredno. Z vsemi krutimi posledicami odločitev, ki jih mladostniki sprejmemo brez pomisleka. Film navdihuje današnja dela o adolescenci – odskočni deski za življenje. Navihanost in navezanost na otroštvo, po drugi strani pa že neko bolj zrelo razmišljanje o življenju, ustvari avtentično podobo odraščanja.

400 udarcev povzema avtorjevo življenjsko zgodbo – tako kot Antoine je tudi Truffaut našel svoj drugi dom v kinu.