Življenje od blizu
Jean Rouch je s prelomnim filmom Jaz, črnec (Moi, un noir, 1959) premikal ustaljene konvencije snemanja dokumentarcev in je s t. i. filmom resnice (cinéma vérité) na novo definiral (pod)žanr dokumentarnega filma. Izhajajoč iz antropološke ideje je želel raziskati Afriko. Odpravil se je na Slonokoščeno obalo, kjer je s kamero devet mesecev sledil vsakdanjemu življenju različnih posameznikov, ki so se v želji po boljši prihodnosti zatekli v Treichville, delavsko sosesko v glavnem mestu Abidžanu. S kombinacijo video posnetkov in glasu v offu je uspešno združil element dokumentarnosti in subjektivnosti. Zvok, ki spremlja sliko je bil namreč posnet v dveh korakih: hrup in zvok iz ulice je bil združen s posnetki (monologi), ki jih je avtor posnel v postprodukciji, s čimer je upravičeno zasejal dvom, da so bili ti vnaprej napisani v scenariju.
Prevladujoča tema, ki jo avtor v film uvede že ob samem začetku, je prepletanje odnosa med posameznikom in družbo. S posnetkoma dveh različnih sosesk, medsebojno ločenih z reko, se izrišejo vsa nasprotja med svetom belopoltih kolonialistov in temnopoltih delavcev. Prav slednji so razdvojeni med tradicijo in (vsiljeno) mehanizacijo oz. modernizacijo ter potrošniško kulturo kot stranskim učinkom sprememb. Dogajanje je sestavljeno iz serije posnetkov, v katerih Robinson (glavni pripovedovalec) in njegovi kolegi, s katerimi se je Rouche dogovoril za snemanje, predstavljajo svoj vsakdan. Tega zaznamuje iskanje priložnostnih del za golo preživetje. Iskreno spregovorijo o razblinjenih sanjah, razočaranju, gmotnem pomanjkanju. Denar zanje predstavlja vrednoto, vstopnico v družbo, kar najbolje odseva vpliv zunanjega (kolonialnega) sveta. Dotekajoča, vsiljena zahodnjaška kultura na novo zarisuje in opredeli družbene odnose. Nižji sloji s sicer bogato avtohtono dediščino1 so do nje odprti, sprejemajo jo nekritično, kot nekaj pozitivnega, čeprav so njeni prvotni nosilci – tujci iz Evrope – glavni krivci za slabe razmere, v katerih bivajo.
Mešanje novega in starega prikazujejo poglavja, na katera je film razdeljen – ta predstavljajo posamezne dneve v tednu. Nasprotje je najbolj očitno ob koncih delovnega tedna. Robinson pripoveduje, da se ob petkih in sobotah z družbo zabava v nočnih klubih, kjer za alkohol in ženske zapravijo del težko zasluženega denarja. Ob predstavitvi nedelje Rouche (ki tu morda še najbolj odkrito izvede svojo intervencijo) pove, da so na ta dan ljudje resnično to, kar so. Družijo se v soseskah, verni odidejo v cerkev in molijo, drugi igrajo nogomet, v večernih urah prirejajo karnevale … Čeprav se v manjših skupnostih počutijo sprejete, jim to ni dovolj. Želijo si občutka, da so sprejeti tudi (oz. predvsem) med ljudmi višjega družbenega sloja. Ker to ni mogoče, najdejo izpolnitev v igranju vlog (boksar, FBI agent). Četudi gre za slepljenje samih sebe, jim čas, ko se prelevijo v nekoga drugega (nekoga pomembnega), nudi zadoščenje in potrebno voljo, da nadaljujejo z življenjem, ki si ga niso izbrali (v tej obliki), a so ga primorani živeti.
Film je zaradi univerzalne tematike aktualen še danes. V času migracij in begunske krize se zopet razblinjajo iste sanje, v katere so verjeli Robinson in druščina. Navzven se zdi, da se evropske države problematike zavedajo bolj kot pred sedeminpetdesetimi leti. A zdi se tudi, da se ne zavedajo srčike problema: težava ni v ljudeh, ki bežijo v upanju na lepše življenje. Težava je v političnem prepričanju, da se po Afriki lahko rovari tako, kot se je to počelo v času kolonializma. Brez prevzema posledic za ta dejanja.
Avtor s kombinacijo posnetkov in pesmi, ki govorijo o Abidžanu, pokaže, da je ta afriška prestolnica izjemno večnacionalna, saj predstavlja dom tako pred vojnami bežečim beguncem kot tudi tistim, ki so prišli iskati zaslužek, da bi v svoji domovini lahko preživeli družine (v današnji politično korektni govorici so to ekonomski migranti). Kultura Abidžana je torej mešanica elementov celotne celine, ki pa se med seboj dopolnjujejo in tvorijo avtohtono dediščino Afrike.
- Avtor s kombinacijo posnetkov in pesmi, ki govorijo o Abidžanu, pokaže, da je ta afriška prestolnica izjemno večnacionalna, saj predstavlja dom tako pred vojnami bežečim beguncem kot tudi tistim, ki so prišli iskati zaslužek, da bi v svoji domovini lahko preživeli družine (v današnji politično korektni govorici so to ekonomski migranti). Kultura Abidžana je torej mešanica elementov celotne celine, ki pa se med seboj dopolnjujejo in tvorijo avtohtono dediščino Afrike.