Zmedeno okolje odločnega otroka

V okolje, v katerem skoraj nihče ne premisli stvari globlje, je v filmu Françoisa Truffauta 400 udarcev (Les Quatre cents coups, 1959) postavljen 12-letni fant po imenu Antoine Doinel (igra ga Jean-Pierre Léaud). Niti starši, učitelji ali drugi nosilci avtoritete (policist, sodnik) ne vidijo dlje od lastnega nosu. Ljudje okoli njega ga vidijo kot utež v svojih življenjih, a resnica je, da je Antoine bolj samozadosten kot vsi ostali, tako vrstniki kot tudi starejši. Antoine namreč ve, kaj mu v življenju daje veselje – skozi literaturo, filme se o njem tudi uči. Čeprav je deček iznajdljiv in zmožen do neke mere upravljati svoje življenje, je še vedno osamljen otrok, še vedno potrebuje bližino drugih, zato se tudi zelo naveže na prijatelja Renéja. Nekje podzavestno pogreša tudi to, česar nikoli ni imel – pravih ljubečih staršev. Od ostalih protagonistov se razlikuje po tem, da se zaveda užitka v hedonističnemu načinu življenja. Tega nikoli ne bi doživel v sistemu, v katerega je postavljen, če sam ne bi stopal po robu njegovih pravil.

Antoine, kot vodilni predstavnik uporništva, se na svoj način »bori« za drugačen sistem od tistega, v katerega so postavljeni mladi. Ni samo Antoine tisti, ki ima uporno žilico, temveč tudi nekateri njegovi sovrstniki. Iz mladih fantov poskušajo avtoritete (starši, šola) narediti urejene, delavne in ugledne meščane. A mladi se počutijo utesnjeno, njihova želja po svobodi preraste v dejanski upor – deset let kasneje v Franciji izbruhne revolucija mladih. Maja leta 1968 sinovi buržujev preplavijo ulice Pariza in se borijo za spremembo. Potreba po svobodi se vseskozi odraža tudi v obnašanju glavnega junaka, v njegovih družbeno spornih dejanjih (kraja, izostanek iz pouka, bežanje od doma ). Antoine je v iskanju samega sebe – tako sebe kot človeka in sebe kot akterja v družbi. A na koncu, kljub vsemu, najde nekakšen mir.

S kamero, ki deluje naravno, avtor poustvarja avtentično okolje, podaja realistično sliko mesta. Če v začetku seznani z lepoto Pariza, kasneje pokaže tudi manj bleščečo plat te evropske prestolnice, njegovo praznost in zakotne dele, umazane pariške ulice, kjer cvetita kraja in prostitucija.