Josebe je 88-letna priseljenka z Alzheimerjevo boleznijo, ki živi v domu za ostarele v Čilu. Režiserki Giedre Žickyte in Maite Alberdi v kratkem dokumentarnem filmu o njej raziskujeta preplet odtujenosti imigrantov,  prebivalcev doma za ostarele in Alzheimerjevih bolnikov, kar zrcali že sam naslov Nisem od tod  (Yo no soy de aquí, 2015). Josebe ni ne iz Čila ne iz doma za ostarele, zaradi demence pa tudi resnično verjame, da še vedno živi v svojem mestu v Baskiji, kljub temu da je v Čilu že od svojega dvajsetega leta, v domu pa biva že 8 mesecev. Ljudem vedno znova razlaga, da je iz Baskije, da doma govorijo baskovščino in da je tu zgolj na kratkem obisku. Ponavljanje dialoga ter kadrov balkona in prostora poudarja njeno bolezen in ujetost. Odtujenost ljudi v domovih je prikazana z oddaljenim planom, dolgimi kadri upokojencev in nelagodno tišino.

Nisem od tod  (Yo no soy de aquí, Giedre Žickyte, Maite Alberdi, 2015)

Skozi pogovore o preteklosti film naslovi tudi vpliv spomina. Josebe doživeto pripoveduje o svoji mladosti in jasno je, da se tega obdobja res najbolj bistro spominja. Ker Josebe nima spomina o bližnji preteklosti, kljub času, ki ga preživi z drugimi, v domu za ostarele ostaja obkrožena s tujci.