Spoprijemanje z mističnim
Nikjer drugje viden in praktično nezamisljiv lokalen potres se na puščavski ravnici zgodi po pokopu človeka na tamkajšnjem pokopališču, tako vsaj pravi in kaže edina neničelna hipoteza. Mistično-geološki dogodek takoj pritegne junake, ki verjamejo, da lahko dogajanju pridejo do dna le, če se raziskovanja lotijo na lastno pest. Sicer bi se znanje morda kar zamolčalo, za nameček pa bi sistemske sile morda služile še prikrivanju preteklih grehov kakšnega lokalnega veljaka.
Dramaturška struktura filma Prihaja zmaj! (Ejdeha vared mishavad, 2016) je izredno dinamična. Osrednji del pripovedi se odvije kot zasliševanje treh protagonistov. Pripoved vmes večkrat skoči v trenutni čas, kjer se za nepojasnjeno zanima skupina študentov, pri čemer ustvarjajo dokumentarec o misteriju puščavskega pokopališča. Na neobdelanih video posnetkih z najostrejšo ločljivostjo in ostro svetlobo skozi okno v svoji kuhinji o družinski preteklosti pripoveduje potomec enega od prič potresov. Deluje kot režiser in v delu filma, ki deluje dokumentarno, med drugim pove, da zasliševalca v Prihaja zmaj! odigra eden od preživelih udeležencev puščavsko-raziskovalne odprave, protagonist, ki se pri raziskovanju pridruži kot snemalec. Film tako s čimbolj verodostojnimi popisi nenavadnih dogodkov poskusi prepričati, da prikazano ni namišljeno, temveč se je zares zgodilo. Obenem pa mestoma tudi opozori, da je marsikaj plod domišljije. Na primer drugo srečanje s kamelo, ko Babak hkrati stoji pred avtomobilom in leži na njegovih zadnjih sedežih.
Znotraj pripovedi se porodijo vprašanja, kaj je resnično in kako povedano ter prikazano v filmu povezati, in niti ni jasno, kaj so povsem domišljijske sekvence. Shajanje s porajajočimi vprašanji brez odgovora je izziv. Ali se odmakniti, prepustiti nejasnosti in se omejiti, dokler kdo drug ne priskrbi končnih dokazov – ali se podati po poti pionirjev in kasneje študentov, preučiti znano in se lastnoročno prepričati, kaj se dogaja v globinah. V primerjavi z zamahom roke nad nenavadnim je pogumneje biti pripravljen izzvati ničelno hipotezo, da mistično ne obstaja. Včasih je vera v nadnaravne reči tudi pogubna. Morda je rešilna hipoteza, alternativna njihovi delovni neničelni, da je spodaj zmaj, ki zemljo strese po pokopu. V puščavnem svetu bi lahko šlo za peščene ponore, ki se sprožijo po kopanju, s čimer zatresejo sipka tla med podkvastimi kamnitimi policami.
Na koncu snemalec zvočnih posnetkov tišine v Prihaja zmaj! opiše redčenje zmajeve moči skozi čas, kar je mogoče razumeti kot prispodobo za postopno civilizacijsko razumsko obvladovanje, spoznavanje neznanega, razreševanje paranormalnosti, ki prej buri duhove. Film prikaže posledice, ki sledijo s posameznikovega ali skupinskega odnosa do neznanega, do soočanja s konfuzno realnostjo, ki se pojavi ob raziskovanju navidez nadnaravnega. Prihaja zmaj! spretno naslika elemente norosti, ki so inherentne pionirskemu raziskovanju.