Alfred Hitchcock je filmski cineast, najbolj znan kot začetnik psihološkega trilerja in kot mojster suspenza, kar odražajo njegovi najbolj prepoznavni filmi, kot so Psiho (Psycho, 1960), Dvoriščno okno (Rear Window, 1954) in Vrtoglavica (Vertigo, 1958). Slednji morda velja tudi za najbolj pogosto analiziranega. Absurdna zgodba predstavi Johna, detektiva, ki ima akr...
Jean Rouch je s prelomnim filmom Jaz, črnec (Moi, un noir, 1959) premikal ustaljene konvencije snemanja dokumentarcev in je s t. i. filmom resnice (cinéma vérité) na novo definiral (pod)žanr dokumentarnega filma. Izhajajoč iz antropološke ideje je želel raziskati Afriko. Odpravil se je na Slonokoščeno obalo, kjer je s kamero devet mesecev sledil vsakdanjemu življenju različnih posamez...
Zdi se, da o Afriki, ki nam je geografsko sicer relativno blizu, vemo sorazmerno malo. Večino znanja o njej pridobimo v srednji šoli, tam pa se tudi konča, če se ne ravno usmerimo v to področje. Kot drugi in zagotovo tudi precej širši vir informacij o tej celini so naravoslovni dokumentarci, ki pa velikokrat delujejo po že ustaljenih vzorcih. Prikažejo vse, od vegetacije do živalskega kraljestv...
Film Vrtoglavica (Vertigo, 1958) cineasta Alfreda Hitchcocka se sicer odvija v sproščenem ritmu, vendar se suspenz ustvarja z zanimivimi zapleti. Hitchcock, mojster suspenza, napetost gradi še s pomočjo dramatične glasbe in uporabo drugih filmskih elementov. Zgodbo v grobem sestavljata dva dela. V njej nastopata glavna lika John Ferguson – krajše Scottie – in Madeleine Elster/Judy Bar...
Par stoji na obali. Stojita na robu ceste ob drevesu, kjer se večina ljudi ne bi ustavila, ukvarjata se s problemi, ki jih drugi niti oplazijo ne s pogledom. Za njima je morje, nad njima se pne nebo, ozračje nakazuje prihod nevihte. Stojita na meji med morjem in kopnim, med mističnim in materialnim. Dekle se naslanja na drevo, nagibajoče se nad morje, skoraj je že sprhnelo, je na meji med razum...
»Ko sem se ozrl na svet okoli, sem spoznal, da ljudje jemljemo grozo in nasilje kot nekaj vsakdanjega. Tudi najbolj občutljive med nami redkokdaj šokira kakšna stvar. Izhajal sem iz tega ter želel ustvariti nekaj, kar bi gledalca obenem šokiralo, hkrati pa bi ga navdalo z nekim optimizmom, da je možnost spremembe na voljo.« Tako je Hal Hartley, ameriški režiser in eden glavnih predstavnikov ame...
Barve. Barve. Barve! Avtorica filma Urška Djukič nam je ponudila zelo estetsko dovršen komičen kratki film, ki grabi pozornost z neobičajnim zabavljaškim vzdušjem. Glasba v filmu je precej močan faktor, kajti na trenutke, ko je v filmu uporabljena tehnika slow-motiona za poudarek humornosti, vskoči poskočna muzika, ki potencira bizarnost posameznih kadrov/kader-sekvenc. Češnja na vrhu torte pa ...
Vaši filmi – vključno z Mamo (2016) – so večkrat oklicani za poetične. Kaj za vas pomeni »poetičen film«? Se strinjate s to oznako vaših del? Poetičen film je, tako kot vsi pojmi, zasilna oznaka. Najverjetneje v Sloveniji to pomeni, da je to film, ki je malo drugačen od drugih. Mislim pa, da je marsikateri film lahko poetičen in hkrati zelo drugačen od ostalih »poetičnih« filmov. Lahko je ...
»Baričevičev sosed Andrej H. je s kirurško natančnostjo opisal dogajanje na Oražnovi 2. februarja 2010. Med drugim je povedal, da je doma ravno v roke vzel časopis, ko so ga presenetili sosedovi kriki. Ko je Andrej odprl okno in slišal Baričeviča, kako vpije, je takoj pomislil, da je soseda ugriznil pes. 'Z ženo sva mu večkrat govorila, da ga bodo ti psi enkrat napadli,' je dejal. Pravi, da je ...
Áron Horváth v študentskem filmu Jogi in škatla (2016) na zanimiv način predstavi preprosto, a komično zgodbo o dveh »zadetkih«, ki prejmeta pošiljko, namenjeno nekomu drugemu. Odločita se, da jo bosta dostavila na pravi naslov in predala prvotnemu naslovniku. Po vizualni plati je film poln dolgih, počasnih kadrov »akcijskih scen«, ki delujejo rahlo videospotovsko in jih razbijajo hitri, razgib...