Gonilo pripovedi filma Videl sem hudiča (I Saw the Devil, 2010) je umor detektivove žene. Slednji je prikazan skozi okrutne udarce s kladivom, hitre montažne reze in dvigom kamere, ko žrtev poskuša zbežati iz vozila. Slednji deluje kot absurden beg v zrak. Sprva v skrajnem gornjem rakurzu vidimo zasneženo streho vozila, nato nam premik kamere postopoma odkrije krvave sledi in morilca, ki vleče ...
Tajvanska zombijada/telesna grozljivka Žalost (Ku bei, 2021, Rob Jabbaz) izstopa predvsem po svoji rekonceptualizaciji živega mrtveca. Radikalna mutacija prej povsem nedolžnega virusa, ki se širi po Tajvanu, svojih gostiteljev namreč ne spremeni v klasične, telesno in možgansko mrtve, a vseeno premikajoče se pošasti, niti jih ne razčloveči z živalskim rjovenjem ali manjkajočimi udi. Ravno naspr...
V surovem južnokorejskem trilerju Videl sem hudiča (Ang-ma-reul bo-at-da, 2010) spremljamo tajnega agenta Soo-hyuna, ki izgubi nosečo zaročenko pod zamahi serijskega morilca Kyung-chuula. Soo-hyun morilcu svoje nesojene neveste priseže maščevanje, vendar pa se ne zaveda, da bo s prisego izgubil tudi svojo človeškost. Kamera nas v uvodnem delu filma postavi v pozicijo žrtev (v tem primeru ...
Tretji celovečerni film Oto 2 (2022) neodvisnega radgonskega režiserja Vasje Rovšnika je poštirih letih našel pot na Grossmanov filmski festival. Film kljub morebitni začetniomalovažujoči percepciji gledalca v odnosu do filma bolj ali manj spretno subvertira številnapričakovanja. V nadaljevanju uspešnice Oto (2018) spremljamo naslovnega protagonista, duševno zaostalegaOta, ki se mu je po tragik...
Približati duševno zaostalega posameznika gledalcem terja izbran režijski pristop. Zahteva poseben občutek, kako vzpostaviti vez med publiko in osrednjim likom, ko slednji krepko odstopa od družbene norme. Četudi je ta norma siva in prežeta s subjektivnostjo, se zdi, da le obstaja univerzalen dogovor, kaj je odmik od nje. Skozi film lahko avtor vez ''prekine'' oziroma podčrta določene elemente ...
Zgornjeradgonski igrani celovečerec Oto 2 (Vasja Rovšnik, 2022) prekrši praktično vsa filmska pravila, vendar končni produkt vseh teh kršitev – kljub temu da včasih resda preizkuša gledalčevo potrpljenje – ni mukotrpno dolgočasje, temveč zabavna in v mnogo pogledih edinstvena filmska izkušnja. Je pravi poligon razpoloženj: nenadzorovano drvi iz komičnega v noirovsko, v feel-good, v skoraj dokum...
Slovenski igrani celovečerec Po isti poti se ne vračaj (1965) Jožeta Babiča je na 2. ediciji Festivala delavskega filma v Hrastniku izstopal, saj je kot edini podobo delavstva zajel v socialističnem in ne kapitalističnem okolju. S svojo umeščenostjo v program sicer sodobnih filmov je izkazal svojo brezčasnost. Po isti poti se ne vračaj razgali na videz monoliten delavski razred v času, ko naj b...
Film Otoki (Isole, 2021), ki je bil lani posnet v sodelovanju italijanskega režiserja Maria Brente in režiserke Karine de Villers iz Ekvadorja, bi na prvi pogled lahko označili za dokumentarni film ali celo filmski esej. Sestavljajo ga namreč posnetki, ki so jih ljudje iz različnih koncev sveta sami posneli in poslali režiserjema - pri tem pa so servirali določene zgodbe, skrivnosti, detajle sv...
Dokumentarni film ukrajinskega režiserja Oleksija Radinskega Neskončnost po Florianu (Нескінченність за Флоріаном, 2022) je portret devetdesetletnega umetnika Floriana Jurjeva. Florian je bil vizualni umetnik in glasbenik. Glasbo predstavlja skozi element barv, barve pa skozi glasbene tone. V Neskončnosti ga spremljamo skozi proces poslednjega boja, ob zaključevanju njegove življenjske poti. Do...
Florian Jurjev je bil arhitekt, slikar, glasbenik in še mnogo več. Razumeti ga je mogoče kot genija, čeprav je bilo njegovo dojemanje sveta preveč abstraktno za slehernika. Predvidevati je mogoče, da je bil Jurjev sinestet, njegove kognitivne poti povezujejo zvok in barvo. Barve so zanj obstajaje le ob spremljavi glasbe in obratno, kar je močno zaznamovalo njegovo snovanje projektov. Vsaka slik...